Etična obsodba je bila sprejeta decembra lani po predhodno izvedenem postopku. Z njo so soglašali vsi člani etičnega sodišča, ki so ga nekateri ugledni hrvaški profesorji in razumniki ustanovili julija lani. Vodi ga ugledni hrvaški mednarodni pravnik, nekdanji zunanji minister in veleposlanik dr. Zvonimir Šeparović, med člani pa je tudi znani politolog in nekdanji politik dr. Zdravko Tomac, ki je bil med drugim podpredsednik hrvaške vlade narodne enotnosti, nekdanji komunistični prenovitelj, utemeljitelj SDP, socialdemokrat, v zadnjih letih pa sodelavec HDZ.
Prvi sodbeni senat Hrvaške nacionalnega etičnega sodišča je sprejel odločbo o etični obsodbi hrvaškega predsednika Iva Josipovića, po kateri je etično odgovoren, da je svojo funkcijo zlorabljal iz ideološko motiviranih razlogov in drugih političnih interesov, zasnovanih na totalitarnem komunističnem nasledstvu, proti pravno zaščitenim etičnim načelom in temeljnim civilizacijskim vrednotam hrvaškega naroda.
Josipović je po mnenju hrvaškega nacionalnega etičnega sodišča sodeloval v blatenju hrvaške domovinske vojne in kriminalizaciji hrvaške države. Z izjavo, da je hrvaška državna politika izvedla agresijo na BIH, je krivdo velikosrbske politike prenesel na hrvaško državo. S svojimi dejanji je sistemsko in vztrajno slabil tožbo, ki jo je zaradi genocida Hrvaška vložila proti Srbiji, poleg tega je ustavil podobno tožbo proti Črni gori. V Vukovarju je enačil agresorje in žrtve ter molče obšel izjavo četniškega vojvode Tomislava Nikolića, sedanjega srbskega predsednika, da je Vukovar srbsko mesto, v katerem Hrvati nimajo kaj iskati. Odgovoren je tudi za postavljanje napisov v cirilici na javnih ustanovah v Vukovarju. Hrvaški je škodoval tudi z nekaterimi izjavami, v katerih jo je primerjal z medvojno NDH.
Hrvaško nacionalno etično sodišče Josipovića še obsoja, ker kljub deklaraciji hrvaškega sabora o obsodbi komunističnih zločinov na Hrvaškem sistemsko sodeluje pri kreiranju in izvajanju hrvaške državne politike, zasnovane na komunistični totalitarni ideologiji, ter javno poveličuje titoizem, rdečo peterokrako zvezdo in partizanstvo, pri čemer zanemarja hude zločine, ki so jih partizani zagrešili med drugo svetovno vojno in po njej. Poleg tega sodeluje v saborski odločitvi o razlikovanju počastitve žrtev, s katero so ukinili parlamentarno pokroviteljstvo komemoracije za žrtve hrvaške križeve poti v Pliberku, zadržali pa so pokroviteljstvo komemoraciji v Jasenovcu. Gre za podoben dogodek, ko je takratni slovenski predsednik Danilo Türk žrtve v Hudi Jami označil za drugorazredno temo.
Poleg tega hrvaško etično sodišče Josipovića obsoja tudi zaradi njegovega ravnanja v primeru evropskega izročitvenega naloga za Josipa Perkovića, ko je podpiral in zagovarjal pobudo nedemokratično usmerjenih društev in političnih organizacij na Hrvaškem, obremenjenih z jugoslovanskim totalitarnim komunističnim nasledstvom, za spremembo zakonodaje, ki bi onemogočila izročitev nekdanjih vodilnih funkcionarjev SDV Josipa Perkovića in Zdravka Mustača nemškemu pravosodju zaradi umora hrvaškega političnega emigranta Stjepana Đurekovića v Nemčiji.
Z aktivnim sodelovanjem v tej škandalozni pobudi tik pred hrvaškim vstopom v EU je po etični sodbi ogrozil hrvaške državne in nacionalne interese ter krnil verodostojnost hrvaške zunanje politike in njen mednarodni ugled. S tem zakonom je zaščitil politično motivirane umore in ostale komunistične zločine, poleg tega pa je drzno nasprotoval obvezni porabi že omenjene deklaracije hrvaškega sabora o zločinih komunizma, zasnovane na podlagi resolucij Sveta Evrope 1096 in 1481. Dodatno ga kompromitira tudi dejstvo, da ima v njegovem uradu in varnostni službi ključno vlogo sin Josipa Perkovića, kar neposredno ogroža sojenje v Nemčiji.
Pred uradno objavo etične sodbe je etično obtožbo zoper predsednika Josipovića Zdravko Tomac predstavil v svoji knjigi Rdeči predsednik. Pred volitvami je ta nekdanji hrvaški prenoviteljev in veljak SDP podprl kandidatko HDZ Kolindo Grabar Kitarović, kateri javna podpora pred drugim krogom pospešeno raste.