"Hlapci, hlapci!" je donelo pred Delovo "črno vdovo" (FOTO)

"Ustava Republike Slovenije zagotavlja tudi pravico do izražanja misli, govora in javnega nastopanja ter drugih oblik javnega obveščanja. Prav tako ima vsakdo pravico pridobiti informacije javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes. Zato Odbor 2014 odpira možnost za vzpostavitev konstruktivne javne razprave o splošno pomembnih družbenih vprašanjih - kako hitro in  učinkovito vzpostaviti pravno in demokratično državo, kjer bodo zakoni veljali za vse enako in bo omogočala okolje za nepristransko delovanje množičnih medijev,"še dodajajo v odboru.

"Janez Janša daje za demokratizacijo Slovenije svojo osebno svobodo," pravi Brane Senegačnik, ki ga primerja z Jožetom Pučnikom. Ta je življenje v bivšem sistemu označil za "življenje v konsezualni laži".

Aleš Primc je izpostavil primer Boštjana M. Turka, ki je bil "včeraj obsojen na dva meseca pogojno, ker je povedal resnico o prvotnem imenu in priimku Jožeta Pirjevca."

Marija Koman je predstavila zgodbo svoje družine, ki je bila žrtev komunističnega sistema. Oče je bil krivično obsojen.

Od sodišča so se protestniki odpravili pred stolpnico Dela. Po petju himne in skandiranju "Hlapci, hlapci!" je Primc novinarje časopisne hiše pozval: "Drage novinarke in novinarji, postanite čimprej gospodarji in ne bodite več hlapci. Osvobodite si duha."

"V Sloveniji ni minimalne samokritične refleksije na skaženost prava in pravosodnega sistema," je opozoril Ivan Kukar. "Imamo sistem, ki spravlja marljive in pridne na raven birokratov. To velja tudi za sodnike."

Vztrajnik Viktor je na protestu prebral svojo pesem

PESEM ZA ODBOR 2014

Nove slovenske besede za današnjo rabo

Ko vztrajno tukaj se enaki zbiramo,
da z upanjem naš svet naprej gradimo,
z besedo kleno molku se upiramo,
naš jezik dragi vsak dan bogatimo.

Dobili nov slovenski smo izraz,
ko vztrajniki so tu se nam rodili,
primerno res za naš nesrečni čas,
besedo pravšnjo smo si ukrojili.

Cel kup izrazov novih potrebuje
naš jezik za današnjo sprotno rabo,
da se pojave prav poimenuje,
da stari ne potonejo v pozabo.

Pravice hiše novo je ime nastalo,
na mestu tem, med ljudstvom zbranim,
je res ustrezen predlog krivosodju dalo,
ki že čez hip vam ga obelodanim.

Nekdo poreče, hiša je »smetišče«,
odpad nalagati je njen namen,
ogreval drugi se je za »stranišče«,
a ta izraz že znan ima pomen.

Nekomu se pred dnevi je zareklo,
namesto da bi rekel nam sodišče,
tako nekako se mu je izteklo,
kot da vrhovno tole je čudišče.

Se čudil tej skovanki ni nihče,

saj vrsta čudežev se tu dogaja,
da hiši tej čudišče reče se,
resnici pravzaprav še kar ugaja.

A glej, ko najmanj bi pričakoval,
izraz kar sam ustrezen se poišče,
kaj bi iskal, premleval in koval,
ta zgradba je vrhovno od-stranišče.

Saj njena poglavitna je naloga,
po naročilu tiste vse na stran peljati,
ki večna oblastnikom so nadloga,
načrtno, podlo jih – odstranjevati.

Kdor to počenja, ta je od-stranitelj,
ime si takšno sam je bil nabil,
in zanj je vsak osamosvojitelj
zločinec, ki takoj bi ga zašil.

Zatorej tu imamo odstranišče,
ki v njem se odstraniteljstvo šopiri,
v obraz zardeva pa izraz sodišče,
ko gleda vsak dan lasten harakiri.

Še eno so besedo novo dali,
nam tisti, ki krojijo nam usodo,
ko sami sebe zopet so izdali,
oživljajoč le staro-novo modo.

Kdor ne premore lastnega programa,
a v sedlo strički so ga zavihteli,
kot sprogramirala je stvar že mama,
katero bi ime mu zdaj nadeli?

Tak od nikoder mož je sprogramiran,
očetje so pa programerji znani,
ko se izpoje, bo program zradiran,
in drug možic bo spet upravljal z nami.

Se sprogramiranci možicem takim pravi,
ker delček zgolj so nekega programa,
in tega programer na mah popravi,
če stvar ne dela, ker ne zmore – sama.

Imamo torej še en star izraz,
ki programer po novem se mu reče,
ta išče, najde vsakič nov obraz,
da star program se v prazno ne izteče.

Od programerjev ni največji tisti,
ki že na daleč ga oko zagleda,
ne, ne, on vzleta na najnižji pisti,
pritlehnež je, nedolžnega pogleda.

Pritlehnež torej je beseda nova,
kot imenuje se programski glavni vodja,
pokorni so mu udba, kos in sova,
in marsikakšen hlapček sam´ga zlodja.

Pritlehnež, programer in odstranitelj
se zdijo skoraj kakor sinonimi,
orodje njihovo je odstranišče,
ki v isto brezno zdaj koraka z njimi.

Roj sprogramirancev pa vneto vriska,
kar jim program že dolgo narekuje,
saj ne vedo, da vedno tenko piska,
kdor hudobije in zločine v ljudstvu kuje.

Pred koncem še, prijat´li, misel eno,
naj zbranim danes za pogum povem,
da programerjem, odstranišču ni vseeno,
kako se prikazujejo ljudem.

In tudi to, da vztrajni tukaj zbrani
predvsem v njihov bran zborujejo,
saj ko se znajdejo na drugi strani,
lahko pravično sodbo pričakujejo.

Ko oni bodo na zatožni klopi,
in to se slejkoprej bo dogodilo,
odjeknilo bo širom po Evropi,
da tem nesrečam se pošteno bo sodilo.