Hitro sprejemanje reform nuja ali »nedopustni zakonodajni blitzkrieg«?

Kot je na okrogli mizi v okviru Dnevov slovenskih pravnikov 2012 pojasnil minister za pravosodje in javno upravo Pličanič, je nujen čimprejšnji dogovor o ključnih reformah, kot sta tisti o pokojninskem sistemu in trgu dela. V nasprotnem primeru si Slovenija ne bo mogla več sposojati denarja "in naslednji korak je potem Grčija".

Minister je zavrnil tudi očitke, da so bile nekatere rešitve, kot denimo pri znižanju določenih pokojnin, ideološko obarvane. Tudi v tem primeru je resorni minister podal argumente, ki v ničemer niso bili ideološki, je dodal.

Publicist Ali H. Žerdin pa je opozoril na nekatere po njegovem "skrb zbujajoče" metode, kot je dolgotrajna zaupnost ob snovanju določenih zakonskih rešitev. Tako Žerdin v proračunskih dokumentih, ki med drugim vsebujejo zvišanje davka na dodano vrednost za časnike, vidi "samovoljo, hitenje" in razmere, ki spominjajo na konspiracijo. Od vlade bi zato sam pričakoval večjo transparentnost pri pripravi zakonodajnih sprememb. Trditve, da se pač mudi, so po njegovem neprepričljive, Žerdin pa v tej praksi vidi kar "zakonodajni blitzkrieg".

Na to je Pličanič odvrnil, da na svojem ministrstvu ni nikoli pristal na kakšno bliskovito vojno. Zagotovil je, da bodo tam, kjer bodo v okviru njegovega resorja šli v spremembe zakonodaje, zagotovili široko javno razpravo.

Predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Marko Pavliha pa je glede hitrosti pri sprejemanju zakonov navedel podatek, da je bilo v zadnjem obdobju kar 95 odstotkov vseh zakonov sprejetih po nujnem ali po skrajšanem postopku.

Pravnik Rajko Pirnat je ponovil svoje sredine očitke glede neustavnosti samega koncepta slovenskega državnega holdinga. Po zakonu o državnem holdingu bi namreč ta postal lastnik in ne zgolj upravljavec državne lastnine, kar bi prineslo več potencialno neustavnih posledic, meni Pirnat.

Težave Pirnat vidi v tem, da bo vsaka kupnina od prodaje državnih deležev v gospodarskih družbah ostala sredstvo holdinga ter da bo državni zbor v celoti izključen iz kakršnega koli odločanja in vpogleda v finančno premoženje države. Prav tako je po njegovem nesmotrno, da gremo za prodajo državnega premoženja ustanavljat gospodarsko družbo. Bolj kot sam holding pa je po njegovem pomembna strategija upravljanja z državnim premoženjem.

Pavliha se je dotaknil še političnega kadrovanja na funkcije v evropskih institucijah. Pri tem je predlagal, da bi morali pristojnost za odločanje o teh kandidatih dati bodisi predsedniku republike bodisi sodnemu svetu, nikakor pa ne državnemu zboru.