Ob nastopu stranke Zares je njen vodja parafraziral besede Milana Kučana na osamosvojiteljski proslavi leta 1991: »Danes je dovoljena realnost, jutri so na vrsti sanje.« Sanj ni bilo, z afero Ultra so bili upi pokopani, smisel za politično preigravanje (nadmudrivanje, bi dejali južneje) pa je ostal. Torkov predlog Gregorja Golobiča, naj odstopijo vsi predsedniki strank levega trojčka, je tudi priznanje zavoženosti političnega projekta Zares. Poraza, v katerega želi zapeljati še druga dva voditelja z njihovima stranka SD in LDS vred. Nič čudnega, da sta temu zapeljevanju tovariša Borut Pahor in Katarina Kresal takoj rekla ne.
Golobičev argument za tak predsedniški harakiri levih političnih liderjev je pokojninska reforma. Sprejmemo, vendar ni jasno, kako bi bila lahko koalicijska premetavanja in odstopanja temu cilju v prid. Nasprotno. Okrog te »matere vseh reform« se po plebiscitarnem padcu zakona o malem delu spleta prava mitologija. Postaja mnogo več kot le podaljšanje delovne dobe, z njeno uveljavitvijo bi se podaljšala tudi delovnega doba oblasti, ki je porazila Janeza Janšo in bi rada še vedno na tej zmagi upravičevala svoj obstoj. Pokojninski reformi na čast naj bi po tem scenariju znižali glave KGB, ljudstvo pa bi v festivalskem, prešernem in karnevalskem razpoloženju čez nekaj tednov pokazalo olajšanje zaradi odhoda osovraženih voditeljev. Z ovacijami bi pospremilo rešitelja, ki bi ga postavil predsednik države, Danilo Türk, katerega moč in oblast izvirata neposredno od ljudstva, pa bi na novem začetku države izrekel še enkrat tiste slavne besede na začetku države: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«Golobič ni prekršil nobenega zakona in ni porabil javnega denarja, kar je več, kot se da reči o mnogih politikih. In ko je bilo videti, da bo Katarina Kresal postala velika politična figura, se je vsul plaz nanjo. /…/ A takšen »character assassination«, ki se je z njo zgodil, česa takšnega pa še ne! S temi besedami so voditeljema nekdanje in sedanje LDS znali v bran priskočiti njegovi filozofski kolegi, na katere je naredil prijeten vtis. Volivci niso bili tega mnenja in zdaj si ne bi nihče upal trditi, da so voditelji te vlade žrtve medijskega umora, saj vsi znaki kažejo, da gre za samomor.
Vsak otrok je lep, ko se rodi. Tako je zadnjo pesniško zbirko naslovil Esad Babačić. Bomo imeli sploh priložnost videti, kakšen lep otrok bi se rodil po obglavljenju političnih voditeljev levice? Mesija se namreč že (pred)dolgo napoveduje, da bi ljudje vanj lahko verovali. S to vlogo se s »posebno odgovornostjo za stabilnost države« in javnemu mnenju navkljub še vedno hoče igrati tudi Pahor, obkrožen s telesi strankinega vodstva. Naj potemtakem sam ali skupaj s svojimi ministri odstopi Golobič. Menda to danes celo utegne storiti, uglasiti se mora le še s predsednikom države in njegovim nagovorom narodu. Naj nas ne skrbi. Ko je Türk odlikoval šefa tajne politične policije, je prvi in morda zadnji predsednik Zares dejal, da ima predsednik države vedno prav.