Izbruh hude dolžniške krize v Grčiji je vzbudil val protestov na eni strani ter neodobravanja in zgražanja nad grško neodgovornostjo na drugi strani. Grčija je z bankrotom dobila nezaželeno medijsko promocijo in se uvrstila na prvo mesto med novicami. Naslovi ponujajo različne scenarije: od grške tragedije in grškega glavobola do teorij zarote in zanikanja kakršnekoli odgovornosti. Številni analitiki se ozirajo v grško zgodovino, da bi razumeli razlike v mentaliteti, zakaj je prišlo do bankrota ter zakaj nihče noče sprejeti krivde in odgovornosti za razmere zdaj.
Grški bankrot je sicer tragičen, vendar ga ni treba razlagati s tragedijo, ampak z vzorci, iz katerih se posmehuje komedija. V njih prepoznamo kritiko na račun (tedanjih in sedanjih) Grkov, njihovega odnosa do državnega denarja, zadolževanja in politikov, od katerih pričakujejo, da državni denar neskončno prelivajo v njihove žepe. Saj so jih zato izvolili! Številnim reakcijam Grkom bi lahko dali oznako »dolgega trajanja« ali poenostavljeno rekli: nekatere stvari se očitno ne spremenijo.Čeprav večina analitikov začetek sedanjih grških dolžniških težav postavlja v 70. leta prejšnjega stoletja, so Grki pregovorni in tradicionalni sužnji dolgov, obenem pa so še vedno prvaki v zavračanju odgovornosti zanje. Antični komediografi so se iz zasebne in javne zadolženosti norčevali, navajali številne primere, kako se posamezniki skušajo izogniti vračilu dolga, moralisti so pred zadolženostjo svarili, politiki in demagogi pa so zbirali podporo množic z obljubami odpisa, odkupa ali »reprogramiranja« dolgov. Ko današnji protestniki besnijo nad izgubo suverenosti zaradi denarne pomoči Mednarodnega denarnega sklada in EU, imajo zelo prav. Vendar so sami zapravili lastno suverenost, ker niso upoštevali zlatega pravila: ne zadolžuj se, saj je dolžnik suženj dolgov, natančneje upnikov.
Številni analitiki opozarjajo, da so Grki v zadnjih desetletjih živeli v vakuumu samozanikanja in niso spoznali, da drvijo v dolžniški prepad. Čeprav so se redno izgovarjali in se še vedno izgovarjajo na tradicionalno grško »vrednoto«, stalno grško »sostanovalko«, na revščino, so kljub temu sledili tradiciji utajevanja davkov. Saj nismo zmešani, da bi upoštevali zakone, nam sporočajo Aristofanovi komični junaki. Kljub temu pri svoji politiki trebuha niso nikoli pozabili jemati od tam, kamor niso hoteli prispevati nič svojega – v fantazijskem svetu komedije ali v sodobni grški realnosti.
Atenski komediograf Aristofan se v političnih komedijah ob bankrotirani državni blagajni norčuje iz ljudstva, ki bruha obtožbe na vse, saj nikakor ne more sprejeti odgovornosti in nenehno išče dežurne krivce, da jih strmoglavi. Obtožba komične junakinje Praksagore, ki v komediji Zborovalke ukine zasebno lastnino in vsem obljubi zastonj hrano in pijačo do smrti (za nameček imajo stari in grdi prednost pri seksu!), odmeva kot replika na današnje transparente protestnikov: »Temu si krivo ti, ljudstvo: / ko jemlje plačilo iz državne blagajne, / je vsakemu mar zgolj za lastno korist.«
V stalni grški repertoar spadajo tudi obtožbe na račun skorumpiranih politikov, ki so zavajali ljudstvo in mu niso povedali, kakšne so dejanske razmere. Če si ogledamo primere posameznikov, omenjenih v stari atiški komediji, ki so bili obtoženi ali celo obsojeni zaradi koruptivnih dejanj, bomo videli, da je bila v obdobju antične demokracije obtožba za poneverbo javnega denarja stalen prijem za odstranitev politika. Pomenila je jasen znak, da ljudstvo z njegovo politiko ni bilo zadovoljno. Ko se je slabo izšel podvig, za katerega so vsi glasovali, so na to pozabili in takoj iskali grešnega kozla za vse, kar je šlo po zlu. V komediji politikom žugajo, da bodo slabo končali, da bodo jokali in pri tem dodajo še veliko obscenih pripomb.
Paralelo lahko vidimo v izbruhih današnjih protestnikov, ki so zahtevali glave podkupljivih politikov in vreščali, da odločitev ne bodo sprejemale v parlamentu, ampak na ulici. V tem lahko prepoznamo tudi tradicionalno grško neusmiljenost in nepopustljivost do politikov, ki pogosto meji na ohlokracijo oz. vladavino drhali. Od nekdaj so najglasnejši radikalni drhalovodje, nikoli izvoljeni in tako nikomur za nič odgovorni. Kljub temu je presenetljivo, da pri svojih obtožbah ob varčevalnih ukrepih povsem pozabljajo na »dobrotnike«, ki so jih tolikokrat tako ali drugače podkupili. Ko zahtevajo kri skorumpiranih politikov, ki so denar »ukradli«, da bi jim ga dali, spominjajo na usodo številnih antičnih politikov: ko so se jih naveličali, so jih izgnali ali celo likvidirali. Nakar so izvolili druge take politike. Podkupovanje ljudstva postane nevarno v trenutku, ko zmanjka denarja za vedno novo podkupnino.
Če se iz grških paralel vrnemo v slovensko realnost in si ogledamo poglavje z naslovom »ne zadolžuj se zaradi prilizovanja množicam«, bi nam ljubljanski župan Janković lahko dal domačo lekcijo iz stožiškega suženjstva dolgovom. Vendar on za to poglavje še ni slišal. Niti ne vidi nobene paralele z Grčijo. Kakšni Grki neki?! Ampak grških paralel preprosto ne zmanjka. Janković je po vzoru grških demagogov, ki jih Aristofan primerja s trgovci in prodajalci klobas, v politiko prenesel v Mercatorju naučene tržne prijeme. Kupec, pardon, volivec, ima vedno prav. Zato Janković ni in ne more biti kriv, če je Ljubljančanom prodal Stožice. Vi, volivci, ste to kupili in si s tem prislužili vso krivdo. Za vse drugo pa se obrnite na Grke.