Stožice so povsem mogoča lokacija poslednje »gasilske fotografije« tovarišije, ki se je po političnih spremembah 1989–1991 z razglasitvijo vseh mogočih področij za avtonomna vzpostavila kot establishment – če se že kot elita ni mogel. Romanje njenih zastopnikov v družbi z estradniki, velekapitalisti in delegati agitacijsko-propagandističnega kulturništva h Jankoviću, ki pooseblja nerevolucionarno dinamiko, je pokazalo, da si novi razred želi konca v soju žarometov. Da pri tem skuša v prihodnost pretihotapiti nekaj svojega ideološkega kontrabanta ali se celo obdržati na kakem manj opaznem sektorju življenja, je – če smem uporabiti besede legendarnega radijskega reporterja Marjana Fortina – sedaj že jasno. Za razliko od podobnih priprošenjsko-poklonitvenih deputacij starojugoslovanskih strankarjev k visokemu komisarju za Ljubljansko pokrajino Emiliu Grazioliju, predstavniki novega razreda poti pod noge niso vzeli zaradi obče stiske, ampak zaradi lastnega resentimenta. Druga republika, ki jo je napovedal Janša, je v njihovem besednjaku pravšnjosti raztolmačena s sinonimoma vesoljni potop in sodni dan.
Janković je s takojšnjim zakupom spletnega mesta in z enodnevnim odlašanjem odgovora ne samo simbolno, ampak tudi dejansko in medijsko učinkovito pokazal, kako nebistveni so zanj njegovi politični snubači – kakor tudi stadioni, kolizeji in kar je še takšnih reči. Povsem jasno je dal vedeti, da je s preteklostjo neobremenjena sila in da kot tak tudi ne skriva distance do parlamentarnega »režima debaterjev«, na katerega je novi razred v trenutku svoje velike stiske 1989–1990 pristal. (V času, ko se pod vtisom velike krize krepijo zahteve po neposredni demokraciji in preobrazbi ulic v ljudske skupščine, je očitno, da ni bil posebej daljnoviden.) Janković ima politične snubače sicer verjetno namen poslušati (zaradi ljubega miru), toda delati namerava še naprej po svoje (da bo kaj narejeno – kot je mnogokaj že).
Decembra nam bo torej odločati o mnogo daljnosežnejših rečeh od izbora prvega obraza parlamenta in posredno vlade ter športnika, ženske, avta in poslovneža leta. Weimarska republika je s cesarsko administracijo, pravosodjem, sindikalisti in kapitalisti zdržala 15 let (1918–1933), neodvisna Slovenija s titoistično strukturo in nomenklaturo pa 20 (1991–2011). Nemčiji je potem zavladal revolucionarni Avstrijec, ki ga je veliki madžarski pisatelj Sándor Márai označil za mesijo s stadionov. To nikakor ni bilo nujno. Tudi pri nas sedaj ni ničesar neizogibnega.
Poleti 1991 je bilo enigmatično rečeno, da pri nas nič več ne bo tako, kot je bilo. Dvajset let pozneje se bo ta prerokba dopolnila. Ali bo prišel nov dan ali pa le še ena, težka in meglena srednjeevropsko-balkanska noč, ne ve niti čarovniška krogla. Še manj seveda politični kamikaze, ki se v javnosti drenjajo za pet minut hrupa, o katerem mislijo, da je slava. Zdi se, da stvari niso jasne niti nekaterim eminentnim predstavnikom novega razreda ter posameznim skupinam medijskih zvezd. Pomenljivo med poklonitveno-prosilskimi deputati, ki so prišli h Jankoviću, ni bilo ne novinarjev ne zgodovinarjev. Da, celo Repeta, Štiha in Pirjevca niti najpozornejše oko ni moglo uzreti med njimi ... Pa tudi Miklavž Komelj še ni oznanil, kako misliti aktivistično nastopaštvo. Da o legendarnem Juriju Gustinčiču sploh ne izgubljamo besed: ni nam še ni zaupal, kaj sedaj pravijo v Moskvi, kaj v Washingtonu in kako v Pekingu modro molčijo.