Se je Slovenija znašla v gospodarski krizi tudi zato, ker ni izvedla vsaj minimalne lustracije?
Da. Še vedno častimo narodne heroje, ki so bili patološki morilci, še vedno noben tajkun ni prišel zaradi tajkunstva pred sodišče. Dogajanje na sodišču okoli brniškega letališkega stolpa je bila predstava za one, ki ničesar ne razumejo. Gospodarska zbornica kot samooklicani delodajalec je čudovito izrabila dejstva, da v Sloveniji ni bilo lustracije. S častnimi izjemami je postala neosvojljiva trdnjava nekdanjih.
Spomnimo se, kako se jim je tožilo po Jugoslaviji, jugoslovanskih trgih, ker so to okolje, vsa čast izjemam, edino obvladali. Na demokratičnih prireditvah jih je bilo težko srečati, zato pa so bili nenadomestljivi »gosti« na Dražgošah, njihovi obrazi so sijali na ustanovnem sestanku Foruma 21, ustvarjali so množico okoli Jankovića … Zadnje čase zbornica preseneča javnost kot največji zagovornik vlade. Namesto da bi ji izstavili račun, nam vsem soli pamet. Ni bil po naključju njen kolovodja gospod Zdenko Pavček, oče afere Patria.
Kateri varčevalni ukrepi se vam ne zdijo ustrezni ali so celo nerazumni?
Vsakokratna oblast ima možnost varčevati le pri proračunskih porabnikih in podjetjih v večinski državni lasti, sicer pa lahko vpliva predvsem preko davkov. Najtežje je za državljane in socialno normalno čuteče sprejeti ukrepe, ki načenjajo položaj že tako prikrajšanih ljudi. Vlada premalo poudarja diferenciran pristop k reševanju gospodarskih težav, po katerem bodo bogatejši več prispevali kot revnejši. Ta obveznost ne sme biti sorazmerna, ampak progresivna. Vsekakor je treba upoštevati, da ljudje večinoma vedo, kdo je krivec za nastale razmere, in hočejo to pogosto slišati. Krivda vseh ni enaka. Eni so popolnoma brez nje! Socializacija odgovornosti je bila navada samoupravljanja.
Bi se s kompromisom med sindikalno stranjo in vlado res lahko izognili referendumom? Vedno se bo našel sindikat, ki ne bo zadovoljen.
Kompromis je optimalna in verjetno edina rešitev. Seveda nikoli ne bodo vsi zadovoljni, toda med sindikati vlada neka nevidna hierarhija in vlada jim mora prepustiti, da uredijo odnose med seboj. Nikoli ne bi posredoval med njimi.
Se sindikati politizirajo in presegajo svojo vlogo?
Sindikati so v kapitalizmu kot opozicija v demokraciji. Naši sindikati, tudi po krivdi dozdajšnjih vlad, niso doživeli demokratične tranzicije, ampak ostajajo trdnjava starih nedemokratičnih sil, ki z navidezno, šibkim naklonjeno demagogijo le-te obvladujejo. Kako so 18. aprila sijali obrazi članov Liberalne akademije, kako so bili aktivni! Nastop dr. Mateje Kožuh med govorniki ob zadnji stavki je več kot zgovoren, manjkala sta le še Janković in dr. Stanovnik. Odločitev o stavki je dejansko padla, ko je začel Janša sestavljati vlado. Nekdo je nedavno duhovito pripomnil, da bi stavkali, četudi bi delavcem povečali plačo in ustvarili idealne razmere. Problem je, ker niso »naši«.
Tako kot je na eni strani treba sindikate zaradi znižanja standarda in števila zaposlenih razumeti, pa je treba v danih razmerah od njih zahtevati, da ne uničujejo skupne hiše. Ni problem v spolitiziranosti večine slovenskih sindikatov, to je njihova najšibkejša točka.
VEČ V TISKANI IZDAJI