Niko Grafenauer (1940) velja za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, obenem je prevajalec in esejist. Njegovo ustvarjanje obsega tako poezijo hermetičnega simbolizma in skrajnega modernizma kot otroško in mladinsko poezijo (Pedenjped, Nebotičniki, sedite in Stara Ljubljana) ter knjige pravljic (Majhnica). Triindvajset let je bil urednik leposlovja za otroke pri Mladinski knjigi. Vrsto let je bil tudi glavni urednik mesečnika Nova revija ter glavni urednik in direktor založbe Nova Revija. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade, med njimi večkrat Levstikovo nagrado, Jenkovo nagrado in Sovretovo nagrado za prevajanje. Je tudi prejemnik male in velike Prešernove nagrade.
Župančičevo nagrado ste prejeli za življenjsko delo, pa vendar ste, kot ste nekoč dejali, "primarno privrženi pesništvu". Kako bi opisali svojo pesniško pot, od prve pesniške zbirke Večer pred praznikom (1962) prek pesmi, ki vas uvrščajo med najvidnejše predstavnike slovenskega modernizma, pa vse do zadnje knjige Kraljice mačke?
Moje ustvarjanje poteka v fazah. Kadar pišem za odrasle, se posvetim le temu in se takrat ne ukvarjam z drugimi področji, bodisi s študijami, kritikami, recenzijami, s prevajanjem ali pisanjem za otroke. Ko pa se zgodi fazni premik oziroma ko se na nekem področju izčrpam, iščem novo naravnanost. V zadnjem obdobju se ukvarjam z mladinsko poezijo.
Glede mojega pesniškega opusa - moja prva zbirka je bila še "jako začetniška", v njej sem zbral vse mladostniške pesmi, iz česar izhaja tudi naslov Večer pred praznikom, ki "praznik" šele napoveduje. Druga zbirka Stiska jezika je že bistveno bolj obremenjena z eksistencialistično, camusovsko filozofijo. Štukature, ki so izšle deset let za drugo zbirko, pa so premik k esteticizmu. V njej sem skušal svojo poezijo očistiti vseh stranskih, dodatnih sestavin. Tu sem naletel na mejo, sledil je obrat - zbirka Palimpsesti. V njej se pisave in izkušnje prekrivajo, to prekrivanje izkušenj je tudi značilnost človeškega življenja. To je zame najboljša zbirka.
Sledili so še Izbrisi - elegije, ki jih v mojem času niso pisali. Ena izmed njih je tudi Crngrob. Ta je zaradi tematike, ki se dotika partijskih povojnih pobojev v bližini romarske cerkve pri Škofji Loki, zbudila vrsto polemičnih odzivov, ne le v Sloveniji, ampak tudi širše v nekdanji Jugoslaviji. V njej sem se dotaknil politične tabuizirane in zamolčane resnice. Naslov zadnje pesniške zbirke za odrasle Nočitve pa je povezan s Hölderlinovo mislijo, da se je po pobegu bogov s sveta nad njim zgrnila tema, v kateri so le še pesniki ostali na njihovi sledi. Tej razsežnosti sem dodal še erotično.
Uvrščate se tudi med vodilne pesnike slovenske mladinske književnosti, pa tudi med preučevalce poezije. Kako lahko po vašem mnenju nek otroški lik, kot je Pedenjped, postane otroška ikona?
V tem je neka posebna čarobnost. Nekateri liki se primejo, tako se je že Levstikova Najdihojca, pa Župančičev Ciciban. V primerjavi s temi liki je Pedenjped izrazito urban lik; je proizvod moderne dobe, ki prihaja iz mestnega okolja, in očitno je bilo treba, da se oglasi. Zanimivo se mi zdi, da ob pisanju Pedenjpedovih prigod še nisem imel svojih otrok. Sam nisem imel tako lepega otroštva, morda sem ravno ta manjko kompenziral v njem. Lik se je tudi po zaslugi ilustracij Marjana Mančka dobro prijel.
Veljate za družbeno kritičnega intelektualca, vaše izjave v zadnjih intervjujih so zelo ostre: "smo na dnu...", "smo vaška srenja brez vizije in državljanske odgovornosti", "smo provincialno karitativno občestvo". Zakaj tako karate sedanje družbeno stanje v Sloveniji?
Ko smo "oblikovali prispevke za slovenski nacionalni program" (57. številka Nove revije), je bilo vse bolj pregledno in na formativni ravni ustanovljivo. A izkazalo, se je, da je bila to zgolj iluzija. Kajti, ko smo s plebiscitom ustanovili lastno državo, se je zgodil meni še danes ne povsem razumljiv preobrat. Eden od vzrokov je vsekakor podaljšana tranzicija, ki je starim partijskim strukturam omogočala, da so obdržale svoj vpliv. Neoliberalizem je to stanje samo še podaljšal in poglobil. Posledica tega je, da nam vse propada. Danes imamo 25 milijard evrov dolga, ki ga bivša Jugoslavija nikoli ni imela.
Današnja kriza je po vašem predvsem posledica pomanjkanja družbenega etosa. Kje smo ga izgubili?
To je kompleksno vprašanje. Slovenci nismo bili kot nacija nikoli državotvorno strukturirana družba. Pred drugo svetovno vojno se je začela oblikovali buržuazna elita, ki je bila takoj posekana, po vojni pa je prevladal komunistični režim, ki jugoslovanskim republikam ni dopuščal nobene prave avtonomije. Nikoli se ni formirala meščanska elita. Po drugi svetovni vojni pa so s komunistično revolucijo prevladale ideje egalitarizma, internacionalizma in brezrazredne družbe ter politična doktrina samoupravljanja. Prav zato se je z demokratizacijo in pluralizmom družbe v novoustanovljeni državi razbohotil neoliberalizem, katere proizvod je tudi t.i. turbo kapitalizem. Ta se je razvil ravno zato, ker družba ni bila pripravljena na državo. V ozadju vsega tega vidim velik manjko družbenega etosa in vrednostnih normativov. Vse je "zgodljano"; tako imamo danes v političnem smislu le še lunarno delitev na leve in desne.
Kaj je po vašem mnenju vzrok za večni spor med levimi in desnimi, ki ima korenine še v drugi svetovni vojni?
To je še posledica kulturkampfa, ki ga v Sloveniji srečamo še pred Cankarjevim časom. Sicer so to oznake, ki nimajo nobene neposredne zveze z partizani in domobranci iz druge svetovne vojne, razmejitev pa se vleče ravno zato, ker nismo pluralno interesno in duhovno razvita družba. Zato lahko politiki in mediji gojijo levo/desno idolatrijo. Tako se večina volivcev danes sprašuje: "Kaj pa bo Miro Cerar, če pravi, da ni ne levi ne desni?"
Kako kot nekdanji urednik pri pri Mladinski knjigi ter glavni urednik in direktor Nove revije gledate na njuno današnje stanje - Mladinska knjiga se prodaja, Nova revija je v stečaju...
Zame je to katastrofa! Mladinska knjiga je bila megalomanska, a bi jo morali pravočasno preurediti in obdržati, ne pa da pustijo, da jo bo nek kupec po kosih odkupil - to bo konec Mladinske knjige. Pri Novi reviji je stvar bolj jasna - to je bila finančno šibka revija, odvisna zgolj od subvencij države. Povrh tega je bila tudi žarišče družbenokritičnega mišljenja.
Torej po vašem mnenju stečaju Nove revije niso botrovale le finančne težave?
Ne le te. Marsikomu v sedanjem političnem establišmentu je šla založba s svojimi radikalno kritičnimi idejami "na jetra" in so samo čakali, da jo lahko zatolčejo.
Bi lahko danes kakšna revija imela takšno družbeno moč, kot jo je imela Nova revija, denimo s 57. številko?
Ne, ker situacija ni ponovljiva.
Nekateri vas imajo za intelektualca, ki se ne udinja nobeni politični opciji, ampak se vedno v prvi vrsti bori za kulturo...
Brez kulture - to pojmujem v najširšem formativnem pomenu besede - ni sveta. Če začne prevladovati kakršna koli mono kultura, je to močno narobe. Zato se zavzemam za demokracijo, za različne poglede in formative znotraj nje. Svet je razgiban, če je raznolik in prav v raznolikosti je bistvo kulture. Kar se pa tiče slovenske politike, vseh barv, pa na žalost težko govorimo o kakšnem zavezujočem poznavanju kulture.
Veliko sodobnih ustvarjalcev je opozorilo, da se danes zgolj od pisanja ne da preživeti. Kaj bi morali narediti, da bi avtorji lahko dostojno živeli?
Sam sem bil sedem let po diplomi ob dveh hčerkah t.i. samostojni umetnik. Tudi takrat ni bilo lahko, treba se je bilo boriti za honorarje, a smo nekako shajali. Sem pa v tistem času urednikoval tudi pri reviji Antena, kjer sem 15 let urejal in ocenjeval dela v rubriki Zgodbe, ki jih piše življenje.
Danes bi moral obstajati finančni sklad za umetnike mecenskega značaja, verjetno bi se še najbolj obneslo, če bi se denar stekal iz zasebnih in državnih resorjev. A kako bi se to uresničilo, težko rečem.
Od leta 2003 ste izredni, od leta 2009 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Kaj menite o očitkih glede sestave članstva akademije?
Dejstvo je, da je SAZU prestar. Kolikor vem, so že pred več leti sprejeli vsaj dogovor, da akademija ne presega cenzusa 100 akademikov. Sem tajnik razreda za umetnosti; umetnikov nas je le 20. Zavzemam se tudi za večje število žensk.
Vrniva se k vašemu zadnjemu delu, Kraljicam mačkam. Vanj ste vložili precej truda, saj ste knjigo napovedovali že leta 2011...
Ko sem pisal o "mačjih vladaricah" (trojanska Helena, Kleopatra, Katarina Velika, kraljica Elizabeta in Marija Terezija), sem imel v mislih pedagoško gradivo za mladino, seveda s fantazijsko noto. Izkazalo se je, da so z "mačkami" velike težave.