ana-tavčar-pirkovič Dobra karma

Na najbolj žaljive kritike televizijska ...

2_manca špik Svet24.si

Manca Špik zaradi hčerke obiskuje psihoterapevta

karl erjavec pl1 Reporter.si

Rešitelj s političnega smetišča: Odpisani Karl...

prodajalec kostanjev, maroni, zurich Svet24.si

Konec oktobra podobno kot v Sloveniji! Toda Švica...

20180521-00861791 Necenzurirano

Kaj je igra Karla Erjavca? In zakaj se Janša boji...

alenka-godec Odkrito.si

Scrkljani kraljici Alenke Godec

ljubezen-po-domače Njena.si

Ljubezen po domače: Jožica pred kamere s posebno...

Slovenija

Gost je v Iranu kralj

Deli na:

»Kako vama je ime?« vpraša neznanka na avtobusu. Odgovor: »Alma in Tadej.« Neznanka: »Ali bi ostala nekaj časa pri meni in mojem možu?« Odgovor: »Toda saj smo komaj spregovorili, ne poznamo se, « se začneva izgovarjati. Kljub temu da sva že skoraj ves mesec potovala po Iranu, se njihove gostoljubnosti še nisva navadila. Redki so dnevi, ko te nihče ne ogovori in povabi na kosilo, večerjo ali tako, kot je opisano, ponudi prenočitev.

»Kako vama je ime?« vpraša neznanka na avtobusu. Odgovor: »Alma in Tadej.« Neznanka: »Ali bi ostala nekaj časa pri meni in mojem možu?« Odgovor: »Toda saj smo komaj spregovorili, ne poznamo se, « se začneva izgovarjati. Kljub temu da sva že skoraj ves mesec potovala po Iranu, se njihove gostoljubnosti še nisva navadila. Redki so dnevi, ko te nihče ne ogovori in povabi na kosilo, večerjo ali tako, kot je opisano, ponudi prenočitev.

Težko si je predstavljati, da te k sebi domov vabijo popolni neznanci, še teže pa, da za to ne pričakujejo nobenega povračila. Za marsikoga od nas nenavadno povabilo je v Iranu povsem vsakdanja praksa gostoljubnosti. Brez pretiravanja. Gostoljubje je Irancem v krvi.
Čeprav se nam muslimanski svet prek medijev kaže veliko manj prijazen, je v resnici povsem drugačen. Večji del potovanja sva tako bivala pri različnih ljudeh, kar nama je omogočilo bolje spoznati iransko družbo. Iranci so za naše pojmovanje včasih celo preveč gostoljubni, saj bi ti radi plačali vse prevoze, vstopnine, vodo. Občasno pogajanje, da lahko kaj plačaš sam, je tako neizogibno.
S prijateljico Almo sva oktobra 2005 sedla na vlak in se odpravila po kopnem proti Indiji. Prek Istanbula in celotne Turčije sva prispela v severni del Irana oziroma natančneje prvo Islamsko republiko Iran, kjer je kljub predsedniku in parlamentu še vedno vsa oblast v rokah vrhovnega verskega voditelja – ajatole Alija Khameneija.

Ajatola kot blagovna znamka
Leta 1979 so med vladavino kralja Mohameda Reze Pahlavija, ki je Iran vodil v smeri liberalizacije in modernizacije, med njegovo odsotnostjo izbruhnili upori množic, ki so zahtevale vrnitev k tradiciji. Glavni ideolog revolucije, ajatola Ruholah Khomeini, je po ustanovitvi prve islamske republike na svetu postal njen prvi imam oziroma absolutni vodja države, ki ga ni mogoče odstaviti in zamenjati zaradi kakršnih koli administrativnih ali verskih razlogov. Določen od boga, velja za absolutnega suverena, ki sta mu v veliki meri podrejena tako predsednik kot tudi vlada in parlament. Za udejanjanje prepovedi koncertov, plesa, satelitskih anten, nošenja kratkih hlač in drugih strogih ukrepov si je omislil versko policijo, ki pa jo je leta 1998 odpravil takratni predsednik Katami. Ta je zagovarjal nevmešavanje policije v zasebne zadeve, kot je razmerje med fantom in dekletom, ki se na ulici držita za roke. Obe ajatoli sta še vedno pravi blagovni znamki, saj sta njuni sliki v vsaki hotelski recepciji, v mošejah, v vseh državnih uradih, pisarnah in na turističnih informacijah.


Razočarani nad reformami
Vera je vtkana v vsakdanje življenje Perzijcev. Hočeš nočeš se v javnem življenju ne moreš izogniti nekaterim pravilom, saj te v nasprotnem primeru čaka zapor in udarci z bičem. Prepletenost vere in družbe je bilo čutiti še toliko bolj zaradi ramadana – muslimanskega svetega meseca, ko se pravi muslimani postijo od sončnega vzhoda do zahoda. V ta namen so zaprte tudi vse restavracije in čajnice, ki so za mošejami in bazarjem glavni prostor socialnega življenja. Kljub represiji fundamentalistov večina mlajših ljudi ni tako strogo religiozna. Povečini se sicer udeležujejo verskih obredov, saj so del njihovega življenja, ampak jih pojmujejo bolj kot del zabave. Za to je namreč malo priložnosti v vsakdanjem življenju.
Za verske fundamentaliste pa pravijo, da živijo v drugem svetu, ločenem od Irancev. Večina ljudi je razočarana nad reformami, a tudi sami niso pripravljeni kaj storiti za to. Satelitske antene so prepovedane, internetne strani so filtrirane, večina dobrih časopisov je prenehala izhajati, veliko mislečih ljudi pa je v zaporu. Vseeno si poskušajo ljudje po svoje izbojevati pravico. Tako so mlade Iranke, ki morajo kot vse druge ženske na ulici obvezno nositi ruto, začele to povezovati tako, da se vidijo lasje. Izpod rute se vidi vse več las, ki naj bi jih ta pokrila. Večina prepovedi velja le za ulico. Za zidovi stanovanj je njihovo spoštovanje stvar osebne izbire. Javna podoba, ki jo je treba kazati zunaj, zamenja domačnost; ženske povečini odložijo ruto, na mizi pa se kaj hitro znajde tudi kaj prepovedanega alkohola.

VEČ V TISKANI IZDAJI
Loading...