Gregor Golobič se rad sklicuje na Sokrata in se z njim enači. Vsak antikoljub ve, da nima Golobič s Platonovim Sokratom nikakršne zveze, četudi si nadene tragično masko Sokrata in se celo v stari grščini naučiti citirati kak Platonov stavek. Edina možna asociacija med Golobičem in Sokratom so Aristofanove parodije na filozofov račun. V širši javnosti je popolnoma prezrta ta druga Sokratova plat, t. i. komični Sokrat, zato moramo odmisliti neoporečnega Sokrata, s katerim so nam prali možgane v šoli, in si ogledati komičnega Sokrata s podobami iz njegovega vsakdanjega življenja. Ali bo Golobič prestal vsaj komično primerjavo?
Samooklicani velemislec Golobič se rad označuje za filozofa, zato bomo videli, da se njegova drža odlično prilega konceptom dvojne morale filozofov. V Sokratovem in Platonovem času (in kasneje) so se iz te dvojnosti, razlike med besedami in dejanji, norčevali komediografi in govorniki v sodnih govorih, kjer je oznaka »filozof« sopomenka za kopico psovk in zmerljivk: »Pah ja! Saj vem, barabe! Nakladaški / in bledi, bosonogi prevaranti, / kot bedni Sokrat ali Hajrefont!« Golobičevo »Sokratiranje« s komično masko Sokrata nas tako spominja na stalno vlogo, v kateri amoralnež nastopa kot učitelj morale, kateremu Aristofan kriči v Oblakih: »Posodo za bruhanje prosim, takoj!«
Komičnega Sokrata niti to ne bi ganilo, saj bi odgovoril s še hujšo žaljivko in psovko, ki jih v komedijah kar mrgoli. Zato so filozofi pod pretvezo skrbi za javno dobro in moralo silovito nasprotovali komediji in že v antiki sfabricirali mnenje, da so predvsem Aristofanova smešenja Sokrata (npr. v Oblakih), ki vsebujejo veliko podrobnosti iz filozofovega vsakdanjika, prispevala k njegovi obsodbi na sodišču. Takšno mnenje o vplivu Aristofana na Sokratovo obsodbo so veselo ponavljali tudi kasnejši filozofi, ki so se radi ponujali vladajočim elitam v službo. Sokrat jim je rabil kot alibi, medtem ko si je komični Sokrat zaslužil obsodbo po mnenju vsakdanje morale, ki jo je odsevala komedija. Čeprav so nas v šoli učili o nasprotnem, Atencem v tistem času (ne kasneje) ni bilo mar za Sokrata, če pa so že o njem razmišljali, je bilo njihovo mnenje bližje komediografskem kot Platonovem. Sokrat je utelešal njihove slabe lastnosti, kvaril je mladino, vendar ne s filozofijo, ampak kot poblazneli pederast: kot učitelj se je ponujal, da bi imel dostop do vedno novih zalog golobradih dečkov, nad katerimi se je rad spozabil, čeprav ni bilo dopustno občevati svobodnimi dečki brez dovoljenja njihovih staršev ali skrbnikov ipd.
V nasprotju s Platonovim Sokratom je komični Sokrat, npr. pri Aristofanu v Oblakih, obseden od pohlepa in uteleša lik izprijenega prisklednika, iz katerega se mnogo kasneje norčuje Lukijan v Filozofih na dražbi. Sokrat se prodaja s sloganom: »Pederast sem in se poklicno ukvarjam z erotiko.« Govori eno in potem ravna ravno nasprotno, je suženj denarja in užitkov, njegovi nauki so prazne marnje, saj jih redno prilagaja svojim trenutnim potrebam, vse prezira in jih žaljivo zavrne s psovkami, ko se jih naveliča ali pa jim zmanjka denarja.
Atenska obsedenost s pederastijo je priljubljena tarča komediografov, problem pa je bila tudi pasivna homoseksualna vloga. To je bil hud prestopek komičnega Sokrata in v nasprotju z atensko zakonodajo, ki je odraslim državljanom prepovedovala, da so pasivni partnerji v homoseksualnem razmerju, Sokrat pa je kot pasivni partner seksal z Alkibiadom. Iz Ajshinovega govora Proti Timarhu izvemo, da je bilo nespodobno življenje, v kar je spadala prostitucija svobodnih državljanov in pasivna seksualna vloga državljanov, kaznovano z odvzemom funkcij, lahko tudi državljanstva, zaplembo premoženja ali usmrtitvijo. Če v to komično enačbo vpeljemo še Sokratovega tožnika Anita, ki je bil tudi ljubček Sokratovega ljubčka Alkibiada, potem vidimo proces proti Sokratu v povsem drugi luči: kot zasebno tožbo, v bistvu prepir med razjarjenimi pederasti o delitvi med pasivnimi in aktivnimi vlogami, komu naj pripade lepi Alkibiadček, ali za širši spor iz vsakdanje morale, kdo naj koga naskakuje in kdo je lahko naskočen. Ali kot pravi Aristofan: kdo komu »rit razrije« ali »si pusti rit razriti«.
S tega vidika nas lahko čudi, da je Golobič kljub svojem idealiziranju Sokrata povsem zatajil eno od glavnih Sokratovih in antičnih filozofskih potez – pederastijo: brez pederastije pa ni antične filozofije! Po drugi strani pa vemo, da Golobič v nasprotju od Sokrata in Platona izhaja iz antihomoseksualne filozofske šole, zato hoče pederastijo nadomestiti s prosternacijo (orientalska priklonitev, pri kateri se klanjajoči s čelom dotakne tal pred despotom).
Ampak po pričakovanju Golobič ne razume, da ne more biti Sokrat in hkrati prosternirati, ker je to povsem negrška in nesvobodna gesta: Sokrat po ohranjenih virih ni nikoli in pred nikomer prosterniral. Katero masko Sokrata naj torej dodelimo Golobiču, ko pa je šel, potem ko je bil izvoljen za demokratičnega predstavnika ljudstva, prosternirat pred oligarha Jankovića, ki misli, da je Sokrat ime kakšnega srbskega gradbenega podjetja? Golobičevo povolilno klanjanje Jankoviću se ne ujema niti z žanrom komedije, v katerih vesela gostija na koncu slavi propad oligarha in zmago demokracije. Zato je Sokrat varen pred Golobičem, saj med njima zares ni možna nobena primerjava ne v realnosti ne v narobe svetu komedije.
