Gregor Golobič in Majda Širca želita še naprej nadzorovati medije, zato sta pripravljena tako groziti uradnikom kot uničiti medije. Čeprav je premier Borut Pahor na začetku svojega mandata obiskal takratnega varuha konkurence Janija Soršaka in ga pompozno pozval, naj javno spregovori o političnih pritiskih na njegovo delo, je v zadnjem primeru Damjana Matičiča stisnil rep med noge.
Sedanji v. d. direktorja urada za varstvo konkurence je namreč javno opozoril, da je nanj vršila politične pritiske ministrica za kulturo Majda Širca, o čemer je tudi obvestil Pahorja, ta pa je na redni vladni tiskovni konferenci stopil v bran ministrici in dejal, da ni prepričan, da bi bil ponedeljkov pogovor med Matičičem in Širco te vrste pritisk. Pahor je tako še enkrat izgubil svojo verodostojnost in dokazal, da njegovih besed ne moremo jemati resno.
V ponedeljek okoli šeste zvečer naj bi Damjana Matičiča poklicala ministrica Majda Širca: »Dala mi je ultimat, naj urad pripravi dopis, da je naše mnenje skladno z njihovi predlogi zakona o medijih. Temu sem odločno nasprotoval, zato mi je zagrozila s pristojno ministrico (Darjo Radić –op.p.). To sem razumel kot grožnjo samostojnemu in neodvisnemu strokovnemu organu, saj nam nihče ne sme dajati kakršnih koli navodil. Vlada se lahko odloči tudi v nasprotju z našim mnenje. Toda jaz bom vztrajal pri strokovnih argumentih, pa tudi če me jutri zamenjajo,« nam je dejal Damjan Matičič, ki je zamenjal Janija Sorška po njegovem odstopu in odhodu v gospodarstvo.
Ministrica Širca je zavrnila očitke o grožnjah direktorju UVK in dejala, da je Matičič posredoval medijem napačno, lažnivo in potvorjeno informacijo. Svoj pogovor z njim je opisala kot medresorsko usklajevanje. Pričakovano je svojo kolegico podprla tudi Darja Radić, ministrica za gospodarstvo in podpredsednica stranke Zares, katere članica je tudi Širca. Tako se sestavlja slika, za katero stoji predsednik Zares Gregor Golobič, bodoči bivši minister za visoko šolstvo in znanost.
Znano je, da je stranka Zares obsedena z nadzorom nad mediji, zato skuša temu ustrezno prikrojiti tudi krovni zakon. Referendum o zakonu o RTVS je konec lanskega leta izgubila, toda še vedno gredo v glavo v zid in izsiljujejo svoje rešitve v zakonu o medijih, za katerega prav tako grozi pobuda za referendum. V primeru spora z Matičičem je Širca hotela izsiliti njegovo soglasje s tem, da se za medije določijo nižji pragovi za priglasitev koncentracije, kot so zapisani v sedanjem zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence. Tako bi UVK odločal celo o priglasitvah za nakupu lokalnih medijev oziroma če podjetje, ki bi kupilo neki medij, presega 2 milijona evrov letnega prihodka (po sedanji ureditvi je ta prag 35 milijonov evrov). To bi pomenilo politični pritisk na lokalne medije, konkretno na največjo komercialno radijsko postajo Radio 1. Dobro obveščeni viri pravijo, da naj bi bili ti strožji pogoji pripravljeni prav zato, da bi razbili omenjeno radijsko postajo.
Podobna je zgodba v primeru prodaje Večera, kjer ministrstvo po več kot enajstih mesecih še vedno ni izdalo dovoljenja za nakup tega medija, čeprav je s prodajo soglašal urad za varstvo konkurence. Mimogrede, Radićeva se je zaradi tega Matičiču maščevala tako, da mu ni dovolila opravljanja pravosodnega pripravništva na sodišču. Najugodnejšo oziroma v nadaljevanju celo edino ponudbo za nakup je oddalo podjetje 3Lan, kateremu bi Delu prodalo Večer za 9,25 milijona evrov. Kupec je konec junija plačal aro v višini desetine kupnine, urad je februarja letos izdal pozitivno mnenje h kupčiji, toda ministrstvo za kulturo še vedno omahuje z odločitvijo, čeprav nima zakonskih temeljev, da kupčije ne bi dovolilo. Še več, po zakonu o splošnem upravnem postopku bi moralo izdati odločbo najpozneje v dveh mesecih, ko je stekel postopek. V primeru prodaje večinskega deleža Primorskih novic je Splošni plovbi dovolilo nakup prej kot v enem mesecu. V primeru Večera pa se zapleta od vsega začetka, pri tem pa so zlorabili celo novinarje. Najbolj odločni nasprotniki te prodaje so namreč novinarji, ki so v svojih komentarjih najbolj naklonjeni Gregorju Golobiču in njegovim strankarskim tovarišem. Pisec teh vrstic je zvedel, da naj bi direktorju Dela Juriju Giacomelliju ministrica kot razlog zavlačevanja navedla bojazen, da po prodaji ne bodo več mogli vplivati na razmere v Večeru.
Z ministrstva so na naše vprašanje odgovorili, da se ministrstvo ne odloča na podlagi političnih razlogov ali pritiskov: »Glede na to, da so se v zvezi z nakupom Večera od prve vložitve zahteve za izdajo mnenja pojavljali novi elementi, ki so zahtevali dodatna pridobivanja informacij, nismo mogli odločiti prej. Pri prodaji večinskega deleža Primorskih novic teh dodatnih elementov ni bilo.«
Kdaj bodo odločili o usodi Večera, nam niso napisali. Po zakonu o splošnem upravnem postopku ima stranka v primeru, če pristojni organ ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Sledi spor na upravnem sodišču, ki sklenitev posla o prodaji dodatno zavleče. Tudi če bi ga dobili, bi na koncu moral še enkrat odločati varuh konkurence, če je s prodajo prišlo do koncentracije na medijskem področju. Delo kot prodajalec si tako lahko 9,25 milijonov evrov, ki bi jih namenili za odplačilo dolgov, še nekaj časa obriše pod nosom. Oranžna druščina bo raje medije potopila, kot jih izpustila iz rok.