Odhajajoči minister Gregor Golobič ni uspel pogledati pod prste politično privilegiranim visokošolskim profesorjem na javnih šolah, ki sijajno služijo z zasebnim svetovanjem, čeprav jim davkoplačevalci izplačujejo plače, jim financirajo opremo in izpopolnjevanje doma in v tujini.
Visokošolski študij je gotovo področje, kjer je Gregorju Golobiču, odstopljenemu ministru za visoko šolstvo in tehnologijo, popolnoma uspelo uresničiti projekt »drzne« Slovenije. Dovoljeno je namreč vse, kar je v korist ozke skupine najbolj poslovno spretnih in hkrati politično privilegiranih profesorjev. V svojih napol zasebnih vrtičkih, ki jih lahko vzdržujejo predvsem z davkoplačevalskim denarjem, si lahko nemoteno ustvarjajo dobiček, saj tako ali tako vedo, da jim nihče ne bo pogledal pod prste, še najmanj minister Gregor Golobič. Razmere so menda v resnici že prav alarmantne in spominjajo na divji zahod, čeprav je minister v odstopu v svoji izjavi za javnost dejal, da odhaja z mirno vestjo, saj je prepričan, da je dobro opravil svoje delo.Informacije, da si nekateri visokošolski profesorji na javnih šolah poleg visokih šolnin spravljajo v svoje zasebne žepe tudi denar svetovalnih projektov, čeprav so jim bile z davkoplačevalskim denarjem zagotovljeni prostori in vsa oprema ter izpopolnjevanje doma in v tujini, so se doslej že večkrat potrdile kot resnične, navsezadnje jih je potrdilo celo računsko sodišče.
Tako se dogaja popolnoma odkrita nelojalna konkurenca, saj lahko v takšnem primeru postavijo precej nižjo ceno kot vsi tisti zasebniki na zasebnih šolah,ki si morajo ustvariti vse potrebne okoliščine za delo iz lastnih sredstev. Ob tem pa je seveda treba opozoriti predvsem na to, da prav zaradi proračunskega denarja, ki grev javnih šolah v zasebne žepe, popolnoma zmanjka denarja za koncesijo zasebnih, čeprav se je doslej že večkrat potrdilo, da so programi zasebnešole v primerjavi z javnimi precej kakovostnejši.
Z uvedbo bolonjskih študij na javnih univerzah se je ta razlika v kakovosti še bolj izrazila. Kritiki opozarjajo, da so bili bolonjski študiji v resnici narejeni le za profesorje, ne pa tudi za študente, kar nam je v pogovoru potrdil tudi dr. Borut Rončević s fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici: »Bolonjska prenova na javnih šolah ni bila vsebinska, temveč je šlo le za ohranitev 'status quo'. Nekaterim profesorjem, pri čemer izstopajo predvsem tisti, ki so zaposlenih na družboslovnih fakultetah v javni lasti, je uspelo ohraniti prav tolikšno število ur, kot so jih imeli pred prenovo, s tem pa so si lahko ohranili tudi dobro plačane službeter morebitne dodatne vire zaslužka zase in za oprode, zveste sebi.«
Pri tem je seveda še kako na mestu pripomba, da ima na družboslovnih fakultetah, ki so v javni lasti, vrsta profesorjev starejše generacije vzvode moči, čeprav si sploh ne zaslužijo znanstvenega ugleda, saj na naravoslovnih fakultetah ne bi mogli biti niti docenti. »Kakšna vrhunskost, še manj ugled,« dodaja Rončevič, »to so lahko le izjemno dobro plačani lokalni šampioni.«