Živimo v eni najbolj sprevrženih držav. V dvajsetih letih samostojnosti v politiki nismo mogli razčistiti niti tega, kaj je levo in kaj je desno. Še več, popolna zmeda v družbi vlada tudi glede temeljnih vrednot, glede tega, kaj je prav in kaj narobe. Stvari se pogosto obračajo na glavo in prikazujejo v nasprotni luči, kot dejansko so: največji politični dvoličneži, lažnivci in roparji javnih blagajn so utelešenje etike, morale, poštenja, edine zveličavne in prave resnice.
Ta grozljiva sprevrženost je v vsej brutalni podobi znova priplavala na površje ob zadnji aferi Lahovnik-Golobič. Namesto da bi pospravil kovčke visokošolski minister Gregor Golobič, ki je na javni politični funkciji interes zasebnega podjetja Ultra, katerega solastnik je, postavil nad javni interes, se je moral od vlade posloviti gospodarski minister Matej Lahovnik. »V Sloveniji je največkrat praksa, da poskušajo politično in drugače diskreditirati tistega, ki opozarja na probleme, tisti, ki probleme povzročajo, pa ostajajo na svojih položajih,« je ob slovesu resignirano ugotovil trenutno najpopularnejši slovenski politik. Lahovnik, ki ima zaradi upravičevanja nekaterih prevzemov in menedžerskih odkupov v preteklosti gotovo precej masla na glavi, je za to spoznanje potreboval nekaj let. Ko je bil stisnjen v kot in ko ni bil več pripravljen izvrševati Golobičevih ukazov, mu očitno ni preostalo drugega kot skok z »ladje norcev«. A maščevanje za »izdajstvo« je (bilo) silovito – po javni diskreditaciji sledijo še poskusi kariernega in s tem osebno-eksistenčnega uničenja Mateja Lahovnika.
Medijska mašinerija, nad katero drži dolgo roko Gregor Golobič, je tudi v zadnjem primeru opravila svojo politično instrumentalizirano vlogo javnega umora ministra, ki se je postavil po robu predsedniku Zares. Lahovnik je po nastopu v Odmevih prejšnji četrtek obmolknil, Golobič pa je z vso silovitostjo ob pomoči njemu vdanega medijskega orkestra začel obračati afero na svoj mlin. V največjih tiskanih medijih, Delu, Dnevniku in Večeru, ni bilo moč prebrati komentarja v Lahovnikov prid. Tudi tokrat je zavladalo podobno medijsko enoumje kot v trdih partijskih časih v začetku osemdesetih, Golobič pa je spet delil svoje »partijske« intervjuje. Vsa »oranžna medijska kanalizacija« je spet z vso silovitostjo butnila na plano, vpoklicani medijski advokati »velikega oranžnega vodje« so kar tekmovali med sabo v opravičevanju njegovih spornih dejanj in širjenju »pravih« interpretacij.
Takšna »nova medijska politika« stranke Zares zares (prosto po Golobiču) meji že na medijski fašizem in kar kliče po internacionalizaciji katastrofalnih razmer zaradi politične nepluralnosti slovenskih medijev. Golobiču ni bilo treba prodajati Mercatorja, da bi dobil vpliv nad Delom, kot to stalno očitajo Janši, Golobič je vpliv na največje slovenske medije imel v dolgoletni vladavini LDS in je mrežo svojih »medijskih agentov« (raznih repovžev, stepišnikov, potičev, staričk, praprotnikov, žerdinov, perovičev, karb in še nekaj podobnih kalibrov, nevrednih omembe) zdaj le obnovil in jo še utrdil. V eri Golobičevega medijskega fašizma v največjih tiskanih medijih ni prosta za komentarje avtorjev, ki bi se drznili kritizirati velikega oranžnega vodjo. Tisti, ki si drznemo kritizirati predsednika Zares v manjših medijih, pa smo kot v kakem totalitarnem režimu deležni njegovih javnih diskvalifikacij in sovražnega zmerjanja s kanalizacijo in politično pornografijo ter podtalnih pritiskov raznovrstnih in številnih oblik, vse kar lahko premore oranžna hudobija v brezobzirni oblastni podivjanosti (v petek je denimo ministrstvo za kulturo Zares iz politikantskih razlogov zavrnilo sofinanciranje dveh Reporterjevih projektov, največ denarja iz medijskega sklada pa bo prejela Golobičeva »medijska kanalizacija«: Večer, Delo, Dnevnik, STA, Mladina, Vest in borčevska Svobodna misel). Najbolj sprevrženo pri vsem tem pa je, da se tak človek, kot je Golobič, poskuša oklicati za varuha profesionalnega in avtonomnega novinarstva in da to razni Večerovi »novinarčki tipa stepišnik, kocjan« brez rezerve sprejemajo. On, Golobič, ki to dvoje s svojimi izjavami in dejanji kot vladajoči politik najbolj krati!
Zadnja novinarska peticija je zaradi razmer v slovenskih medijih v marsičem upravičena, a obstaja bojazen, da so se njeni pobudniki spet (ne)zavestno pustili »politično sprostituirati« in da so v njenem ozadju Golobičevo interesi po lastniškem preurejanju dveh časopisnih hiš – Dela in Večera. »Nova oranžna medijska politika« poskuša odpraviti zakonitosti trga in na medijskem polju vpeljati socializem v obliki nekakšnih »medijskih zadrug«. Tako Delo kot Večer sta bila v devetdesetih lastniško že v rokah novinarjev, pa so vsi po vrsti delnice prodali in si s tem denarjem zgradili hiše in bazene ter nakupili drage avtomobile in jahte. Zdaj pa bi jim Golobič še enkrat po »zadrugah« omogočil »samoupravljanje«. Samo zato, da bi bili še naprej njegova politična transmisija.
Delo in Večer naj raje prodajo kar njegovi Ultri, da bodo tako stvari vsaj jasne!