Prvak Zares Gregor Golobič ves čas poudarja, da bi se morala država umakniti iz gospodarstva in da politika ne bi smela kadrovati v gospodarskih družbah, toda ko je sam določal kadrovsko politiko v državi, se je dogajalo prav to. Ko je bil generalni sekretar LDS in pozneje predsednik sveta te stranke, ni govoril o samoomejevanju o politiki, ker o tem niti ni mogel govoriti.
Gregor Golobič je ves čas veljal za drugega človeka LDS, ki je namesto predsednika Janeza Drnovška in pozneje Toneta Ropa skrbel za kadre tako v politiki kot gospodarstvu, medijih … Čeprav je javnosti znano Ropovo vpitje nad Zoranom Jankovićem, takrat še predsednikom uprave Mercatorja, »Politika te je nastavila! Jaz sem te nastavil! ...« je o kadrih odločal Golobič. Celo za Ropove ministre je skrbel on: nekateri (Marko Pavliha) se spominjajo, kako jih je v Ropovo vlado povabil kar Golobič. Vpletanje politike v vse sfere javnega življenja je januarja 2004 tako razjezilo Mateja Lahovnika, takrat še profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti, da je neizvolitev še nestrankarskega rojaka Milan M. Cvikla za predsednika računskega sodišča komentiral z besedami, da mora kandidat za tako funkcijo izpolnjevati tri pogoje: L, D in S. Za predsednika računskega sodišča je bil izvoljen Igor Šoltes, ki je nato člansko izkaznico LDS zamrznil; ker pa se zarečenega kruha največ poje, sta tako Lahovnik kot Cvikl pozneje pristala v LDS in v Ropovi vladi.
Banke v rokah LDS
Znano je, da je Golobič bedel nad tem, kdo bo vodil katero gospodarsko družbo v državi. Kapitalsko družbo je vodil nekdanji poslanec LDS Jože Lenič (po izobrazbi geograf), ta pa je prek svojih deležev v podjetjih vplivala na to, kdo bo vodil katero gospodarsko družbo. O podjetjih, kjer je imela država večinski delež, pa je tako ali tako odločala vlada in v njenem imenu največja vladna stranka, torej LDS, ki je kakšno drobtinico namenila še vsakokratnemu koalicijskemu partnerju,(ZL)SD, SLS ali Desusu ali pa kar vsem. Znano je, da so Telekom dolga leta vodili zaupniki LDS oziroma Gregorja Golobiča, Adolf Zupan, Peter Tevž, Peter Grašek in Libor Vončina (nekateri med njimi so bili tudi politično dejavni kot člani LDS, Grašek pa je še zdaj v ekipi Katarine Kresal); Mobitel je bil dolgo v rokah Antona Majzlja, ki prav tako velja za Golobičev kader, Pošto Slovenije je vodil Alfonz Podgorelec, ki je bil tudi lokalni funkcionar LDS v Mariboru. Novo ljubljansko banko od časov Ropove vlade še vedno vodi Marjan Kramar, ki je veljal za dolgoletnega Drnovškovega sopotnika: najprej je vodil kabinet njegove vlade, od leta 1994 je bil član uprave Slovenske izvozne družbe, od 1998 do januarja 2004 pa predsednik uprave Slovenske investicijske družbe. Kako se je politika »samoomejevala« v NLB, pričajo tudi podatki o tem, koga vse je imenovala v nadzorni svet NLB: v zadnji Drnovškove vlade so tam med drugim sedeli Bogomir Kovač (profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, ki je bil leta 1992 predsednik ekonomskega sveta pri vladi, leta 1997 je bil kandidat LDS za predsednika države, je pa tudi član Liberalne akademije in Foruma za levico), že omenjeni Jože Lenič, Marjan Kramar (pozneje je postal predsednik uprave NLB), Igor Kušar (bil je predsednik uprave Slovenske odškodninske družbe), Rudi Gabrovec (nekdanji svetovalec predsednika vlade Janeza Drnovška, direktor urada predsednika vlade in ministrski svetnik v vladi) in Metka Tekavčič (predsednica ZLSD oziroma SD v Ljubljani), ki pa je bila očitno predlagana na željo koalicijske združene liste. Da ne bo pomote, Borut Pahor je predsednik stranke (ZL)SD od leta 1997, torej je bil tudi leta 2001 odgovoren za »politično« kadrovanje v vladi, kjer je bila tudi njegova stranka.
VEČ V TISKANI IZDAJI