Gre za škandal, ki mu ne morem najti primerjave, je predsednik Zares Gregor Golobič pri uredniku Mladine Gregorju Repovžu protestiral zaradi vzporedne objave družinskih fotografij zloglasnega nacista Josepha Goebbelsa in poslanca SDS Branka Grimsa v Mladinini satirični rubriki MladinaMIT. "Vlačenje otrok kogarkoli v kakršnekoli politične kontekste je vselej nedopustno, v konkretnem primeru pa tudi neopravičljivo in skrajno zavrženo", je Repovžu pisal Golobič.
Mladina je s to potezo v bran vzela piarovca SD in nekdanjega fotografa revije Denisa Sarkića, ki je na svojem Facebook profilu Grimsa primerjal z Goebbelsom ter primerjavo podkrepil še s fotografijami. Grega Repovž se je za Sarkića zavzel v uvodniku, še dodatno pa je Mladina bivšega sodelavca podprla z MladinaMIT-om, kjer so vzporedno objavili fotografiji Goebbelsa z ženo in otroci, ter Grimsa in njegove družine. Nacistični veljak je svoje otroke zastrupil v dneh pred kapitulacijo Nemčije v drugi svetovni vojni.Primerjavo med Goebbelsom in poslancem SDS so sicer že pred leti potegnili nekateri levi mnenjski voditelji. Vlado Miheljak je SDS in še zlasti Grimsa obtožil, da delujeta po načelu nacističnega propagadnega ministra, ki je dejal: "Kolikor večja in manj verjetna je laž, tem bolj pogosteje se prime."
Objavljamo pismo Golobiča Repovžu:
Gregor Repovž
odgovorni urednik
Mladina d.d.
Ljubljana. 7.3.2011
Gospod Repovž,
včeraj mi je pod roke prišla zadnja številka revije, ki jo urejate. V njej se je znotraj satirične rubrike mladinaMIT na zadnjih straneh primeril gallianovski izpad, ki ga tudi žanr ne more opravičiti. Aluzije in vzporedna objava družinske fotografije nacističnega zločinca in slovenskega politika z ženami in otroki predstavljajo škandal, ki mu ne morem najti primerjave v večdesetletni legitimni kritični, radikalni, pogosto tudi duhoviti, ironični ali satirični praksi Mladine. Vlačenje otrok kogarkoli v kakršnekoli politične kontekste je vselej nedopustno, v konkretnem primeru pa tudi neopravičljivo in skrajno zavrženo. Javno se oglašam tudi zato, ker po več kot treh dneh od izida ni bilo zaznati nobene reakcije na to dejstvo.
Seveda med slovenskimi mediji in politiki žal ni nobena redkost, da se poseže tudi po tovrstnih primerjavah, ki so bile povod za ukvarjanje vašega časopisa s to temo – ne tako redko sem jih bil deležen tudi sam, celo eksplicitno s strani tistih, ki se danes verjetno čutijo prizadete. Na takšne (dis)kvalifikacije nisem odreagiral, saj menim, da govorijo največ o tistih, ki se k njim zatekajo. To tudi ni razlog, da se oglašam v tem primeru. Prav tako se ne oglašam kot predsednik parlamentarne stranke niti ne – kot bi kdo utegnil »odkriti« - kot sorodnik ene od oseb na fotografiji. Na problem opozarjam kot nekdo, ki ga je raven politične/javne govorice v celotnem tranzicijskem obdobju skrbela (in seveda tudi sam ni brez greha), saj sem prepričan, da tovrstne razlike v diskurzu niso nekaj površinskega, ampak da gre za eno ključnih razločevalnih potez tako med akterji kot med programi/vsebinami. Tudi glede tega ni razlogov za optimizem: nedavno sem v tem smislu opozoril, da je ekstremni in do konca nestrpni politikantski pristop, ki je bil doslej razpoznavno znamenje najtrše desnice tudi pri nas, posvojil Mladi forum SD. Tranzicija se bo tako najverjetneje iztekla v enovito čobodro vse-enosti, s precejšnjo simetričnostjo, a na račun velikih odpovedi samo ene strani. Za katero mnogim načeloma ne bi smelo biti vseeno. Zato še vedno verjamem, da boste sami znali premisliti, kako ravnati v tem in prihodnjih primerih, in vas ne pozivam k ničemur.
Gregor Golobič
Ljubljana