Podjetje Margento s študentsko prehrano sijajno zasluži, do posla stoletja pa je prišlo na po mnenju opazovalcev sumljiv način. Kljub drugačnim trditvam vpletenih naj bi bila med lastniki Margenta še vedno Ultra visokošolskega ministra Gregorja Golobiča.
Študentsko prehranjevanje že spet postaja razvpita politična tema, ki Margentu, ponudniku storitve plačila po prenosnih telefonih, prinaša velike zaslužke. Še pred desetimi dnevi je kazalo, da bo imel Margento dostop celo do osebnih podatkov vseh študentov s telefonsko številko in e-mailom vred. Margento pa ima tudi pomembno politično konotacijo: med njegovimi lastniki, in to kljub drugačnim trditvam zainteresiranih, naj bi še vedno bila Golobičeva Ultra.Te trditve smo skušali preveriti tudi v uredništvu, a do konca redakcije odgovorov nismo prejeli. Hobotnica, ki je imela glavo v zagorski Ultri, je še lani pred izbruhom Golobičeve afere svoje lovke razpredala v mnoga podjetja. Številna med njimi so bila v tujini in jih je bilo zato težko odkriti. Posredno je bila po nizozemski družbi Margento, b. v., Ultra lastnica tudi podjetja Margento storitve, d. o. o., s sedežem na Brnčičevi ulici v Ljubljani.
A prav na dan, ko je slovenski Margento s Študentsko organizacijo Slovenije sklenil pogodbo o elektronizaciji plačila študentske prehrane (14. oktobra 2009), so iz Ultre sporočili, da nobena od družb, ki je povezana z zagorskim podjetjem, nima več lastniškega deleža v Margentu storitve. Komu, kako in zakaj so te deleže prodali, niso pojasnili. In vse bolj očitno je, da prodaje ni bilo in da je Ultra še vedno lastnik podjetja Margento.
Razpis prikrojen za Margento
Zgdodba pa je kompleksnejša in ima več spornih vidikov. Vanjo ni vpleten samo Margento, ampak tudi Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) in številni študentski funkcionarji. Vse se je začelo 27. marca lani, ko je ŠOS objavil razpisno dokumentacijo za prvo fazo konkurenčnega dialoga in za oddajo javnega razpisa po konkurenčnem dialogu. Predmet razpisa je bila prenova sistema plačevanje študentske prehrane.
Na papirju tiskani študentski boni so namreč že skoraj stvar preteklosti ter hkrati potrata časa (vrste v prodajalnah) in prostora (v študentskih denarnicah). Jasno je, da je elektronska rešitev zelo praktična. Če pa prinaša še dodatni zaslužek, toliko bolje. Drugo vprašanje je seveda, kakšna naj bo tehnologija, ki bo zaigrala pogrebni marš zastaranim papirnatim bonom. Odgovor je ŠOS ponudil v omenjenem razpisu, v katerem je kot sredstvo za plačilo omenjen prenosni telefon, kot dopolnilna možnost pa še brezkontaktna pametna kartica.
Študentske funkcionarje je očitno zelo očarala mobilna telefonija. Stavili so nanjo, kljub temu da trg takih storitev še ni zelo razvit, mnogi strokovnjaki pa trdijo, da tudi tehnologija še ni povsem dodelana. Dejstvo pa je, da je edino podjetje v Sloveniji, ki lahko ponudi take pogoje, prav Margento (v času razpisa je bila družba tudi uradno še vedno del Ultrinega imperija). Gre namreč za podjetje, ki je razvilo moneto, način mobilnega plačevanja v Sloveniji.
In kar je mnogim naježilo dlake, član razpisne komisije je bil tudi Aleksander Palutnik, nekdanji vodja razvojnega oddelka v Ultri (v času razpisa sicer ni bil več zaposlen v zagorskem podjetju) in človek, ki naj bi sistem moneta razvil. Mnogi so zato Šosu očitali, da je sestavil razpis po meri enega kandidata: ne samo zaradi izbora tehnologije, ampak tudi zaradi sestave razpisne komisije.
Na razpis sta se vseeno prijavila dva konkurenta: poleg podjetja Margento je to bila še firma Bankart. Oba sta se udeležila prvega konkurenčnega dialoga, po katerem pa je bil Bankart takoj izločen, ker naj ne bi ponujal ustrezne tehnološke infrastrukture. V ospredju je bila vselej samo tehnologija prenosnih telefonov, ki naj bi jo v anketi, izdelani pri ekonomski fakulteti, izbralo več kot 90 odstotkov študentov. Pri tem se ponovno pokaže nejasnost: kdo je izvedel anketo in kje je danes ta anketa? Ali lahko dobi javnost vpogled vanjo? Tudi odgovora na to vprašanje nismo prejeli.
Omenimo pa lahko to, kar so februarja letos pisale Finance. Na ekonomski fakulteti so namreč preverjali obstoj te ankete, ker je od Šosa niso mogli dobiti. Edina informacija iz študentske organizacije je bila ta, da naj bi jo izpeljala skupina študentov pod vodstvom prof. Aleša Vahčiča. Ekonomska fakulteta je Vahčičevo vključenost v izpeljavo ankete zanikala, ker celo profesor o sporni anketi ne ve ničesar.
VEČ V TISKANI IZDAJI
