Goljufi iz Istanbula molzejo zaljubljene Slovenke: 14 so jih ogoljufali za skupaj 200.000 evrov

V večini primerov so goljufi vzpostavili stik z žrtvijo preko socialnih omrežij, največkrat Facebooka in Messengerja, je na današnji novinarski konferenci v Mariboru povedala vodja oddelka za preprečevanje prevar v Novi KBM Laura Jekler.

Po njihovih ugotovitvah goljufi komunicirajo le pisno, v slabi angleščini. Ko z žrtvami vzpostavijo čustveno navezanost in zaupanje, kar lahko traja tudi več mesecev, pa potožijo, da potrebujejo denar. Med drugim pripovedujejo, da delajo na naftni ploščadi in da bi ji radi poslali darilo, zato jo prosijo za plačilo carine. Ali pa prosijo za denar za plačilo letalske karte, da bi lahko prišli na obisk, ali pa trdijo, da imajo bolnega otroka, ki nujno potrebuje operacijo. "Zelo so iznajdljivi in vztrajni," je povedala Jeklerjeva.

Zneski, ki jih goljufi zahtevajo, se najprej gibljejo od 100 do 200 evrov, zelo hitro pa se povzpnejo tudi nad 10.000 evrov. Med omenjenimi 14 primeri je bil tudi takšen, ko je bilo nakazanih v tujino več kot 60.000 evrov. Večinoma gre za nakazila v Istanbul, med drugim pa tudi na Ciper, v Španijo, ZDA in Estonijo.

Po besedah Tadeja Hrena iz SI-CERT gre najverjetneje za račune denarnih mul, ki nato ta denar pošljejo naprej. "Sled denarja se zelo hitro izgubi," je opozoril.

Prvi primer takšne prevare so v Sloveniji zasledili leta 2013, lani pa je viden izrazit porast v njihovi pojavnosti. Medtem ko je bil prej eden ali dva primera na leto, so lani prejeli 40 prijav. "Te prijave so najverjetneje le vrh ledene gore, ker marsikdo ne želi govoriti o tem," je dodal.

Velika težava pri odkrivanju tega nezakonitega početja, ki ima znake kaznivega dejanja prevare in pranja denarja, je namreč to, da žrtve ne želijo sprejeti resnice. Nekatere ženske so priznale, da se jim je zadeva zdela sumljiva, a je niso želele ustaviti, ker so bile srečne. "Ne boli jih toliko izguba denarja kot pa zavrnitev," je dejal Hren.

Goljufi ponavadi ciljajo na ženske srednjih let, ki so osamljene, pogosto ločene in živijo same. "Stalno so pripravljeni govoriti z njimi. Vsak dan jim pošljejo srček in jim obljubljajo srečo," je še pojasnil.

Žrtve si denar za ta nakazila pogosto sposodijo ali celo najamejo bančno posojilo. "Bil je celo primer, ko je goljuf prepričal žrtev, da je prodala svojo nepremičnino," je dodal strokovnjak, izvajalec nacionalnega programa Varni na internetu.

Banka sama takšnih nakazil ne more ustaviti, lahko le opozori na previdnost. V Novi KBM so vsem zaposlenim, ki imajo stik s strankami, naročili, naj bodo pozorni na nenavadno vedenje oziroma poslovanje strank. Za nakazila v gotovini na bančnih okencih pa morajo zahtevati pojasnila o izvoru denarja.

Nova KBM je v ta namen pripravila tudi spletno stran o varnem poslovanju, kjer uporabniki najdejo navodila, kako prepoznati prevare in kako ravnati v takšnih primerih. Med drugim žrtvam svetujejo, da zadevo prijavijo policiji. Pregon goljufov je sicer težaven, saj so največkrat v državah z ohlapnejšo zakonodajo na področju pranja denarja.

NKBM je tudi podrobno predstavila postopek prevare:

Pri romantični/ljubezenski prevari smo zaznali naslednje skupne indikatorje:

1.    Komunikacija se začne preko socialnih omrežij (npr. Facebook, Messenger, WhatsApp, e-pošta, SMS, spletna mesta za molitve, spletna mesta za zmenke, najrazličnejši forumi ter klepetalnice).
2.    Oseba, ki kontaktira drugo osebo, je praviloma nasprotnega spola (tj. ženske nagovarjajo moške, moški nagovarjajo ženske). Ciljno iščejo posameznike, ki izkažejo interes za pogovor, prijateljstvo, romance in podobno.
3.    Ciljna skupna so t.i. ranljivi posamezniki (negativne ljubezenske izkušnje, nesrečen zakon, neurejene družinske razmere, osebe z osebnostnimi psihičnimi ali drugimi težavami) stari med 35 in 70 let.
4.    Način komunikacije je izredno prijazen, prijateljski in razumevajoč (želijo razumeti težke razmere v katerih se znašel posameznik, podajajo predloge kako bi jih lahko rešili in podobno).
5.    Zgodba, ki jo predstavijo drugi osebi, je zelo konsistentna in čustvena (dogodki si sledijo, ni zaznanih nedoslednosti v podani zgodbi in so podkrepljene s fotografijami).
6.    Pri žrtvah vzbudijo občutek, da so v tej osebi našle partnerja, ki so ga iskale/po katerem so hrepenele. Cilj je, da se žrtve pripravi do tega, da naredijo stvari, ki jih sicer ne bi, da bi tega partnerja pripeljale v svoje življenje (običajno se nahajajo v oddaljenih krajih, na različnim »misijah« (npr. vojaških, novinarskih, humanitarnih in podobno) ali pa so uspešni poslovneži, ki se jim je zgodila krivica in sedaj potrebujejo denar za nadaljevanje poslovanja itd.
7.    Ko pri žrtvi dosežejo to čustveno navezanost in vzpostavijo zaupanje, pričnejo z zaprosili za denar (razlog je tesno povezan z zgodbo, ki so jo izgradile: na primer, če gre za humanitarnega delavca na misiji, se le ta znajde v življenjsko ogrožajočih okoliščinah, iz katerih ga je mogoče rešiti le z denarjem).
8.    Po prvem nakazilu denarja se zgodbe zapletejo in zahteva po denarju se veča.
9.    V kolikor žrtev ne zmore več nakazati zahtevanih zneskov ali posumi v resničnost zgodbe, pričnejo žrtvi groziti (da bodo obvestili domače, da je sodelovala pri pranju denarja in bodo obvestili oblasti in podobno). Na ta način potem dejansko izsiljujejo žrtev, da opravi dodatna nakazila, katere pa večina finančno niti ne zmore več, saj gredo preko njihovih zmožnosti

Znaki, ki so povezani z zgornjim opisom tipologije:

•    kontakt vzpostavi oseba, ki je žrtev ne pozna in s katero nimata  skupnih prijateljev ali poznanstev,
•    zaprosilo za denar, ne da bi se žrtev in nasprotna oseba sploh osebno spoznala,
•    vprašanja o finančnem položaju (koliko je privarčevanih sredstev, ali je kreditno sposobna, ali si lahko poveča limit, ali si lahko denar od koga izposodi?),
•    strogo izogibanje video komunikaciji (npr. video klici preko skype, viber, whatsapp itd.),
•    fotografije si med seboj ne sledijo v logičnem zaporedju (na primer, v kraju kjer se nahaja, je zima, posreduje pa fotografije, kjer iz ozadja izhaja, da je poletje – in bi naj bile posnete pred kratkim),
•    nasprotna stran (prevarant) komunicira večinoma ali izključno pisno,
•    v primeru ustne komunikacije, se naglas ne ujema s področjem, kjer  naj bi se nahajal (na primer: ameriški državljan, ki govori s slovanskim naglasom in ima omejeno angleško besedišče),
•    prevaranti so običajno vdovci/vdove z otroci ali ločeni z otroci,
•    običajno predložijo podatke za nakazovanje denarja, ki se ne ujemajo z njihovim imenom (želijo, da žrtev denar nakaže na drug račun in sicer osebi, ki so jo v zgodbi predstavili kot zaupanja vredno osebo (npr. mama, šef ali podobno),
•    v kolikor se žrtev dogovarja za srečanje in nakup vozovnice, zavrnejo nakup s strani žrtve – zahtevajo, da žrtev nakaže denar in si bo prevarant sam kupil karto (znesek za nakup letalske karte pa je neobičajno visok (na primer: 3.000 EUR za karto iz Istanbula).

Podatki SI-CERTa ob tem kažejo, da so te prevare v porastu. Prav je bila zaznana leta 2013, nato so imeli dve do tri prevare na leto. Lani že okoli 40 prevarar, številna nakazila so bila višja od 10.000 evrov.