Gadafi si je nagrabil ogromno bogastvo

Vse več borcev proti korupciji tuje regulatorje poziva k preiskavam in celo zamrznitvi ogromnega bogastva libijskega predsednika Moamerja Gadafija in njegove družine. Ti naj bi si libijsko gospodarstvo podredili v tolikšni meri, da so Libijo v neki diplomatski depeši označili kar za Gadafijevo d.d.

Med krvavimi nemiri, ki trenutno potekajo v Libiji, so protikorupcijski aktivisti veliko pozornosti posvetili bogastvu Gadafija in njegove družine, ki naj bi svoje gospodarske interese udejanjali v bolj ali manj vseh sektorjih, od naftne industrije do turizma, piše britanski časnik Financial Times.

Podoba Libije, ki naj bi jo Gadafi vodil kot osebni finančni fevd, je bila sicer prvič predstavljana v depešah ameriških diplomatov iz maja 2006, ki jih je kasneje razkril WikiLeaks. V depešah so podrobno predstavljeni gospodarski posli Gadafija in njegove družine. Gadafi sicer pogosto napada vladno korupcijo, hkrati pa vladajoči eliti in še posebej svoji družini dovoljuje neposreden dostop do dobičkonosnih poslov, piše v depešah.

Po navedbah depeš naj bi Gadafi in člani njegove družine posedovali znatne deleže v naftni industriji in industriji zemeljskega plina, v telekomunikacijah, gradbenih poslih, številnih hotelih in medijih. Gadafijevi potomci naj bi prejemali redne dohodke iz državnega naftnega podjetja in njegovih podružnic, ki skupno izvozijo za več deset milijard dolarjev nafte letno.

Po pisanju ameriških diplomatov naj bi Gadafijev drugi sin Sejf al Islam, ki se omenja kot morebitni Gadafijev naslednik, deloval predvsem v naftni industriji, Gadafijeva hči Aiša naj bi bila tesno povezana z energetskim in gradbenim sektorjem, najstarejši sin Mohamed naj bi nadzoroval državno pošto in telekomunikacije, tretji sin Sadi pa je načrtoval gradnjo "novega mesta" na zahodu Libije.

Vsi dosedanji poskusi mednarodnih strokovnjakov, da bi uvedli preiskavo o ozadju bogastva Gadafijeve družine, so spodleteli. Strokovnjaki sicer svoje zahteve po preiskavi utemeljujejo z dejstvom, da je ogromno bogastvo, ki ga je ustvarila libijska naftna industrija, očitno izginilo v rokah peščice.

Libija je po BDP na prebivalca ena najbogatejših držav na črni celini. Po dolgoletni mednarodni osami se je v zadnjih letih vse bolj odpirala tujemu kapitalu, pa tudi sama je vse več naftnih dolarjev vlagala v tujini. Med glavnimi vzroki za trenutno krvavo vstajo je dejstvo, da večino sadov naftnega bogastva uživa peščica.

Libija je z 1,76 milijona kvadratnih kilometrov površine četrta največja afriška država, a ima le nekaj manj kot 6,5 milijona prebivalcev, ki živijo skoraj izključno v obalnem pasu ob Sredozemskem morju.

Po bruto domačem proizvodu (BDP), še posebej pa po BDP na prebivalca, je povsem na vrhu med državami najrevnejše celine. Libijsko gospodarstvo je sicer močno odvisno od pridobivanja nafte in plina, pri čemer je nafta pomembnejši vir zaslužka.

Prihodki od proizvodnje nafte in zemeljskega plina zaležejo za 95 odstotkov libijskega izvoza, 25 odstotkov BDP in 80 odstotkov vseh javnofinančnih prihodkov. Prihodki od nafte in zemeljskega plina naj bi lani po nekaterih ocenah dosegli okoli 40 milijard dolarjev.

Libija je 12. največji svetovnih izvoznik nafte, imela pa naj bi devete največje dokazane rezerve črnega zlata. Država je tudi članica Organizacije držav izvoznic nafte (Opec).

Libija je bila po terorističnem napadu na potniško letalo ameriške letalske družbe Pan Am, ki sta ga nad škotskim Lockerbiejem izvedla libijska državljana, več let pod sankcijami mednarodne skupnosti. Te so bile nato postopno umaknjene do leta 2004.

Libija je namreč pristala na izročitev dvojice, obtožene za napad, na začetku novega tisočletja pa je še uradno priznala odgovornost za napad na letalo Pan Am in pristala na plačilo odškodnin svojcem žrtev. Obenem se je odpovedala programom za proizvodnjo orožja za množično uničevanje ter tako začela krepiti odnose z Zahodom.

Ta zasuk v odnosih med režimom libijskega voditelja Moamerja Gadafija in mednarodno skupnostjo je prinesel nov zagon libijskemu gospodarstvu. V zadnjih letih so se okrepile tuje naložbe v državi, še posebej v energetskem sektorju, saj želijo tuje naftne družbe izkoristiti velikanske zaloge libijske nafte.

Poleg tega se je s tem odprl potencial velikanskih libijskih deviznih rezerv, ki presegajo sto milijard dolarjev in so med večjimi na svetu. Libija je tako okrepila svojo naložbeno dejavnost v tujini, med drugim ima npr. v Italiji lastniški delež v banki Unicredit in v Fiatu. Vrednost tujin naložb v državi je ob koncu lanskega leta po prvih ocenah znašala nekaj nad 18,6 milijarde dolarjev, vrednost libijskih naložb v tujini pa 15,3 milijarde.

Libija je začela vse bolj krepiti in odpirati tudi druge gospodarske sektorje poleg pridobivanja nafte in plina ter se lotila obsežnih infrastrukturnih naložb. Prav v modernizaciji in diverzifikaciji libijskega gospodarstva so priložnost za svoj nastop na libijskem trgu videla mnoga tuja podjetja, tudi slovenska. Za podjetja iz Slovenije so bile prednosti tudi vezi, ki so ostale iz časa nekdanje Jugoslavije.

V luči pozitivnih gospodarskih sprememb v državi in ugodnih kazalcev rasti BDP v zadnjih letih se zdijo krvavi dogodki v Libiji, ki bi utegnili prerasti v državljansko vojno, nekoliko presenetljivi. A v luči tektonskih sprememb v regiji, ki sta jih prinesla ljudska upora proti avtokratskima voditeljema v Tuniziji in Egiptu, in velike neenakopravnosti pri razdelitvi ustvarjenega bogastva v državi je nezadovoljstvo množic bolj razumljivo.

Podoba Libije, ki naj bi jo Gadafi vodil kot osebni finančni fevd, je bila prvič predstavljana v depešah ameriških diplomatov iz maja 2006, ki jih je kasneje razkril WikiLeaks. V depešah so podrobno predstavljeni gospodarski posli Gadafija in njegove družine.

Po navedbah depeš naj bi Gadafi in člani njegove družine posedovali znatne deleže v naftni industriji in industriji zemeljskega plina, v telekomunikacijah, gradbenih poslih, številnih hotelih in medijih. Gadafijevi potomci naj bi prejemali redne dohodke iz državnega naftnega podjetja in njegovih podružnic, ki skupno izvozijo za več deset milijard dolarjev nafte letno. Vse bolj očitno je tako, da je naftno bogastvo v veliki meri izginilo v rokah peščice.