G. Preac: K navodilu Društva novinarjev Slovenije o pisanju in načinu pisanja, poročanja v medijih ob migrantski krizi

V navodilu pa ni veliko o svobodi novinarstva, boja proti cenzuri, avtocenzuri, neporočanju, selektivni uporabi informacij in o škodljivosti idiologiziranja termina politična korektnost. Prav tako ni poziva za preiskovalno profesionalno novinarstvo, ki bi preiskovalo ozadje migrantske krize. Ali so to res begunci, ali so migranti, od kod so, zakaj so odšli, kako so zbrali denar, kaj je namen potovanja, zakaj so zapustili Turčijo, kako so prišli v stik s tihotapci, in celo zgodbo o tihotapcih.

Kaj so jim obljubili, kaj pričakujejo v Nemčiji, imajo tam sorodnike, zakaj so odvrgli dokumente, kaj si mislijo o Evropi, so bili vojaki, kakšno je njihovo mnenje o enakopravnosti spolov, zakaj je večina mladih moških, kakšna je statistika migrantstva po spolu, veri, etničnosti in drugo, kaj je težava preiskovalnega novinarstva pri migrantih, preverjanje podatkov, zgodovina migrantstva, motivi migrantstva, posledice migrantstva za evropo, za že obstoječe migrante, na integracijo.

Kakšna je bila doslej integracija, kako bo nov dotok migrantov vplival na integracijo, gospodarstvo, turizem... Pa nasilje migrantstva, zakaj, kdaj, kje. Nevarnosti koridorjev. Koliko let bo Slovenija še kasneje tihotapski koridor, zakonodaja azila, čemu lahko azil zaprosiš tudi še 3000 kilometrov vstran od vojne, četudi je bilo vmes vsaj 7 držav, ki so varne. Pa bodočnost EU, smisel migracije, koristnost migracije za Evropo, njih, njihove države. V čem migracija reši vojno ali situacijo v Afganistanu? Vpliv migracije na porast ekstremizma. Delovanje medijev in porast socialnih medijev, ko ostali mediji delujejo slabo.

Slovenska zakonodaja o uporabi sredstev in orožja na meji, o meji, o vojski, o policiji in še tisoč vprašanj in odgovorov, ki se jih slovensko novinarstvo ni lotilo, pa bi se moralo. Zelo malo je iskalo strokovnjake z različnih področjih in nenazadnje tudi Slovence, ki so ali še dalje v teh deželah živijo. Vse to od novinarjev zahteva poznavanje teme, širino, pluralnost mnenj.

In to je najbrž največji vzrok, čemu slovensko novinarstvo deluje slabo, poroča slabo in naivno, občasno tudi nestrpno proti migrantom, občasno nestrpno proti različnim skupinam državljanov, ki jih ideološko označuje za neprimerne.

Navodilo žal od novinarjev ne zahteva niti analize, komentarjev, razmišljanja, iskanja vzrokov in predvidevanje posledic, izobraževanje! Seveda samo navodilo (ton je bolj navodilo kot poziv) ne spremeni veliko!

POZIV, KI  ZVENI BOLJ KOT NAVODILO

Spoštovane članice in člani,

Društvo novinarjev Slovenije novinarje in tudi druge udeležence javne razprave o begunski krizi poziva k spoštovanju načel človečnosti in dostojanstva. V javnosti smo zaznali fašistoidne, ksenofobne in militantne izjave, naperjene proti beguncem. Pozivanje k nasilju, razširjanje nestrpnosti in stereotipov, ksenofobne izjave in populizmi so nehumane in neprimerne, celo kaznive oblike izražanja, ki ne sodijo v civiliziran javni diskurz.

Zakonodaja in etični standardi ne zavezujejo le novinarjev, ampak tudi ostale posameznike, ki javno izražajo svoja mnenja. Posebno odgovornost imajo tisti z močjo in dostopom do medijev; to so poleg novinarjev še zlasti politiki, mnenjski in verski voditelji ter ostale javne osebnosti. V družbi je potrebno spregovoriti  tudi o strahovih in problemih v zvezi s prihodom beguncev, ta razprava je potrebna in legitimna, vendar jo je potrebno izpeljati na primeren in civiliziran način.

Novinarje in medije pa še posebej pozivamo, da spoštujejo etične standarde, ki jih predpisuje Kodeks novinarjev Slovenije in se izogibajo narodnostnim, rasnim, verskim, geografskim in drugim stereotipom. Kodeks izrecno prepoveduje spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora. Novinarji se morajo odzvati tudi na morebiten sovražni govor svojih sogovornikov oziroma drugih akterjev, katerih izjave povzemajo, in ga obsoditi.

Ob poročanju o posameznih begunskih zgodbah ne smemo pozabiti, da so to za nas anonimne zgodbe, vendar pa so to ljudje z imeni in priimki, mnogokrat žrtve zlorab, družinskih tragedij, vsekakor vojnih grozot, ki morajo biti deležni enake obzirnosti in varovanja zasebnosti kot posamezniki iz domačega okolja. Posebno pozornost je treba posvečati poročanju o otrocih. Objavljene zgodbe, fotografije, posnetki jih bodo spremljali vse življenje. Prav tako se ne sme pozabiti, da je begunska tragedija, ki jo že več let spremljamo na južnih mejah evropskih držav in v Sredozemlju, posledica geopolitičnih in geostrateških dogajanj na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, o katerih mediji poročajo premalo ali skoraj nič. Tudi zato medije pozivamo, naj pri poročanju o beguncih ne pozabijo na širši kontekst. Gre namreč za ljudi iz držav, ki so zaradi državljanskih vojn takorekoč razpadle, območij, ki so jih že prizadejale podnebne spremembe, in regij, ki jih pretresajo spopadi za vodne vire. Ljudi, ki se torej nimajo kam vrniti.

Mediji naj hitro in učinkovito odstranjujejo tudi vse neprimerne komentarje bralcev, poslušalcev in gledalcev. V skladu s kodeksom mora imeti vsak medij objavljena pravila za komentiranje, komentarje, ki niso v skladu s temi pravili, pa mora v najkrajšem času odstraniti.
Mediji so odgovorni za širjenje sovražnega govora, če svojim bralcem, poslušalcem, gledalcem nudijo prostor za neprimerno izražanje.

Naša skupna dolžnost je, da kot družba ustvarimo prostor ničelne tolerance do nehumanega, fašistoidnega, ksenofobnega in militantnega izražanja.

Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije