Ustava za svobodo je nastala leta 1960, v slovenščino pa je bila prvič prevedena šele lani. Zasluge za to ima izdajatelj Inštitut Karantanija. Spremno besedo je prispeval ekonomist Bernard Brščič. Slovenski prevod knjige Ustava za svobodo pomeni korak naprej k razumevanju teoretskega vidika klasičnega liberalizma, ki je močno vplival na razvoj gospodarskih in ekonomskih tokov v 20. stoletju.
Zgodovinski kontekst Hayekove teorije
Hayek se je rodil leta 1899 na Dunaju. Med drugim je bil kot častnik na soški fronti. Doktoriral je iz prava (1921) in politične ekonomije (1923). Delal je najprej v Avstriji, nato v Londonu in Chicagu ter se potem vrnil v Evropo. Njegova teorija klasičnega liberalizma pa je v povojnem času bila deležna različnih ocen in je bila v javnosti v različnih obdobjih zelo različno sprejeta. Hayekov liberalizem, ki velja za filozofsko in idejno podlago gospodarskega liberalizma 20. stoletja, je trdno podlago imel v Adamu Smithu, teoretiku nevidne roke trga. Njegove prve postavke so svoboda, človekovo dostojanstvo, vladavina prava, tržno gospodarstvo in liberalno-demokratična ureditev. Zagovarjanje teh načel je bilo vse do 70. let 20. stoletja v nasprotju z »duhom časa«. Vse od velike krize leta 1929 in od uvedbe Rooseveltovega New Deala v tridesetih je štiri desetletja prevladovala keynesianska ekonomska teorija, ki zagovarja spodbujanje ekspanzivne ekonomske politike in poseganje države v gospodarstvo, kar v določenih okvirih spominja na centralno-plansko gospodarstvo. Gre za ekonomsko teorijo, ki je v splošni zavesti ozdravila ZDA po krizi v tridesetih letih in Evropo po drugi svetovni vojni. Šlo je za obdobje, ko so bili Hayek in njegove teorije potisnjeni nekoliko v ozadje. Celo Ustavo za svobodo, ki je izšla leta 1960, je širša javnost dalj časa prezirala. Hayekova kariera in prepoznavnost sta se precej izboljšali v sedemdesetih.
Po naftnem šoku leta 1973 in nastopu stagflacije je postalo jasno, da se je čas keynesianizma izpel. Na plan je ponovno prišla nevidna roka trga, Friedrich A. Hayek pa je bil njen najbolj glasen in najbolj dosleden zagovornik. Leta 1974 je zato dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo. Največji razpon so njegove ideje dosegle v osemdesetih, ko je v ZDA na oblast prišel Ronald Reagan, v Veliki Britaniji pa železna Margaret Thatcher, največja zagovornika liberalizacij in izstopa države iz gospodarstva. Zelo povedna je anekdota iz leta 1975, ki postavlja v ospredje pomen Hayeka pri razvoju »thatcherizma« kot ekonomske doktrine. Na nekem sestanku na sedežu ustanove Centre for Policy Studies je eden od torijcev zagovarjal tretjo pot med socializmom in kapitalizmom. Thatcherjeva, ki je bila tedaj sveže izvoljena predsednica stranke, je govornika prekinila in ostro nastopila proti njemu. Iz torbice je povlekla Hayekovo Ustavo za svobodo, jo vsem pokazala in dejala: »V to verjamemo!« Potem je s knjigo treščila ob mizo. Hayek je tako skupaj z Miltonom Friedmanom postal najbolj znan teoretik ekonomskega liberalizma.
Najprej svoboda
Hayek v Ustavi za svobodo obravnava predvsem tri vprašanja: najprej gre za vprašanje svobode in njeno definicijo. Drugi del je namenjen pravni državi, ki da je osnova za svobodno družbo. Nazadnje se Hayek ukvarja še z vprašanjem o vlogi države.
Hayek si razlaga svobodo kot t. i. »negativno svobodo«: svoboda je odsotnost prisile oziroma dejstvo, da smo vsi enaki pred zakonom. Vsak človek je po njegovem mnenju v izhodišču enak, enakost pa se potem v družbenih interakcijah ne more ohranjati, ker da je to nenaravno. Poskusi takega uravnavanja enakosti s strani države so po Hayekovem mnenju obsojeni na neuspeh. Institucije in sama človeška družba so po mnenju avstrijskega misleca rezultat človekovega delovanja in ne načrtovanja. Skratka vse družbene procese, ki so spontani, država ali kaka druga institucija ne more zajeziti, ker so preobsežni in preveliki. Te družbene procese na ekonomskem področju vodi Smithova nevidna roka trga, ki se ji človek ne more zoperstaviti. Tudi egalitarizem, ki ga Hayek pojmuje v smislu »državnega popravljanja« neenakosti, naj zato ne bi bil uspešen.
Pomemben temelj Hayekove idealne ureditve je pravna država. Zakoni morajo obstajati, ustava je potrebna: to pa zato, ker postavljajo temelje za človekovo svobodo (odsotnost zunanje prisile). Da se čim bolj ohrani odsotnost prisile, morajo biti zapisani kot abstraktna pravila, ki ne smejo opredeljevati konkretnega cilja. In še več, ideal tega je seveda dejstvo, da ni nihče nad zakonom, niti zakonodajalec.
Elementi socialne države
Kljub velikemu zagovarjanju klasičnih liberalnih načel pa najdemo tudi pri Hayeku nekaj elementov socialne države. Čeprav je treba državo spraviti na minimum, je potrebna za vzpostavitev institucionalne podlage trga in za zagotavljanje dobrin, ki niso prisotne na njem. Hayek je zagovornik minimalnega dohodka za tiste, ki si ne morejo zagotoviti preživetja na trgu, nasprotuje pa sistemu socialne varnosti, ki bi omogočal obsežno prerazdelitev dohodka. Zagovarja tudi obvezno zdravstveno zavarovanje, nasprotuje pa brezplačnemu zdravstvenemu sistemu. Zagovarja nazadnje tudi državno poseganje v šolstvo, ki naj bo na ravni osnovnega obvezno za vse: hkrati pa državno financiranje po Hayeku še ne pomeni potrebe po državnih šolah.
Avstrijski teoretik postavlja tudi vprašanje kolektivnih dobrin, »ki so zaželene, a jih tekmujoča podjetja ne bodo priskrbela«: v to kategorijo uvršča zagotovitev stabilnega denarnega sistema, registracijo zemljišč, statistike, sanitarne storitve, gradnjo in vzdrževanje cest, urbanistično načrtovanje in podobno.