So se že izkristalizirale ključne usmeritve vlade Marjana Šarca?
Ne še, vprašanje je, ali se bodo. Mnogo je nejasnosti in nekonsistentnosti. Prednostne naloge, njena izhodišča in reforme, ostajajo v megli, kar pa ne pomeni nobene ovire za vladanje. Vlada Marjana Šarca je situacijska vlada, vsak dan se prilagaja spremembam v okolju, pri čemer je razmeroma uspešna.
Po zaslugi premierja Šarca?
Tudi Ogrožajoče situacije potencialne konfrontacije in izrablja sebi v prid. Vlada ima v nekaterih ministrih nekaj tehnokratskega potenciala, a je obenem tudi populistična, malo je leva in malo desna. Vse bolj je poudarjena vloga vladnega predsednika, v ospredju je Šarec, precej za njim je še nekakšen upravni odbor, ki operativno izvaja, kar on narekuje. Ljudem se je prikupil, ker je zvišal minimalno plačo, kar sicer z vidika preživetja revnejših slojev ne pomeni veliko, a je marsikdo s tem zadovoljen. Morda si nadejajo še nekaj podobnih korakov v smeri pravičnosti in redistribucije. Kar nenadoma smo Slovenci bogati. (nasmešek) Gospodarska rast prinaša zaposlenost, dobičke, polni se proračun. Val optimizma podpira prepričevanje javnosti, da nam kaže bolje, kot se zdi »nergačem«, ki tega ne priznajo.
Kakšno nalogo pri tem prepričevanju za več optimizma imajo mediji?
Opazno. Do Šarca so vse manj kritični. Ob zadnji aferi na kulturnem ministrom so se sicer razpisali, a se je tudi ta primer izšel v njegov prid. Dejan Prešiček za kader koalicijske SD, Šarec kot predsednik vlade s tem nima nič, je izzvenelo. In tudi v prihodnje ne bo nič drugače; Šarec spretno izigrava koalicijske partnerje, ki so v njegovi senci videti nemočni, celo preplašeni. Tudi predsednik SD Dejan Židan, ki se prizadeva ustvariti vtis zelo pomembnega politika, je nemudoma dovolil Šarcu, da lahko, če hoče, ministra odstavi. Vladne stranke so ujetnice Šarčevega diktata.
Zakaj vladnih stranki ni znal tako obvladati Miro Cerar?
Kot kaže, se je Šarec od njega le nekaj naučil. Pomagajo mu tudi že omenjene ugodne zunanje okoliščine, predvsem gospodarska rast. Strankam njegove koalicije se hitro krčijo njihove možnosti, to se kaže tudi v njihovi pešajoči javnomnenjski podpori. Na drugi strani je figura Janeza Janše kot nekakšnega strašila, ki ga je treba izločiti iz politike. To Šarec, četudi predsednik SDS ne pomeni nobene grožnje več, spretno izrablja.
Kakšen je pri tem položaj Levice, ki ji je premier doslej pomagal?
Levica mu je prav tako podrejena, nič manj ni preplašena, je brez lastne subjektivitete in identitete. Tako kot drugi deli koalicije.
Se bo podrejanje Šarcu nadaljevalo?
Napovedi so nehvaležne. Nekaj nevarnosti in tveganj obstaja; vlada si jih morda niti dobro ne zaveda ali pa jih je potisnila ob stran. Ugodne javnofinančne razmere se lahko nadaljujejo le ob znatni gospodarski rasti. Če se v mednarodnem, evropskem okolju pojavijo znaki recesije, zlasti v državah, v katere Slovenija izvaža, bo to vplivalo tudi na politično stabilnost. Vendar sploh ni nujno, da bi Šarca to prizadelo.
Na začetku pogovora ste omenili populizem vlade. Kakšne vrste populist je njen predsednik?
Pohvali se lahko z razvitjem specifičnega tipa populizma. Šarec seveda ni Orban, ni proti migrantom, ne prepira se z Brusljem, premore pa vse druge elemente populizma – najprej personalizacijo politike. Politika ni več stvar strank in njihovih programov, vse več je preneseno na posameznega politika. Šarec se vse bolj uveljavlja kot sinonim za politika, ki ne potrebuje stranke. Mediji pri tem brez večjih zadržkov sodelujejo. Vprašanj, ki bi motila idilo, zadolževanje ali zmedo pri tolmačenju javnofinančnega presežka, ne naslavljajo. V medijih in javnomnenjskih agencijah lahko vse pogosteje odkrijemo načrtno usmerjanje prebivalstvu k bolj pozitivnemu mišljenju – kot da živimo v zlati dobi ali smo tik pred njo. Dobesedno nas skušajo osrečiti, prepričujejo nas, da smo srečni.
Kje bi se vladi vendarle lahko zalomilo?
Omenil sem že zunanje okoliščine, opozoriti pa velja tudi na razmere po posameznih ministrstvih. Že na začetku mandata sta morala oditi dva ministra. Neurejene razmere so verjetno tudi v drugih resorjih. Ministri si privoščijo kravje kupčije na robu sprejemljivosti – včasih gredo celo čez. Minister za gospodarstvo Počivalšek je tako podjetniku Pečečniku obljubljal nekaj, česar ne more obljubiti: čeprav še nima gradbenega dovoljenja, mu je že ponujal sofinanciranje z mnogih vidikov spornega projekta. Naj omenim še ministrstvo za šolstvo in znanost oziroma spornost postopkov evalvacije raziskovalnih projektov na ARRS (primer kardiologa Noča) ali denimo zdravstveni resor; minister Fakin je resda vehementen mož, toda ali se je kaj v zdravstvu že izboljšalo? Na teh in podobnih nevralgičnih točkah bi se lahko lomila usoda vlade. Šarec, ki se postavlja nekako nad ministre, zaradi njih ni neposredno ogrožen, ne more pa s privoščiti kar vsakodnevnega menjavanja ministrov. Če bi se v kratkem zgodilo kaj podobnega še z dvema ali tremi člani vlade, bi afere oplazile tudi njega.
Poglejva še na stran opozicije. Kako je z njo?
Šarec je na svojo stran pridobil tudi Novo Slovenijo; Janševa SDS je tako še bolj osamljena. Jelinčič plemeniti seveda ni tisti njegov partner, ki bi lahko nadomestil NSI. Nekoliko me čudi, da se mediji niso vprašali, zakaj ta stranka ni podprla ustavne obtožbe zoper predsednika vlade. Očitno jo moti Janšev pristop k tej temi, saj še vedno ostaja zagovornik zasebnega šolstva. NSI bi lahko postala del širše Šarčeve koalicije. No, morda pa je že, za bolj dokončne ocene je še prezgodaj.
Ne gre mi za vrednostne ocene, zgolj opazujem, kaj se dogaja. Pohod Šarca ne prestol je frapanten. Ne vem, ali je kdo pričakoval, da bo znal tako sebi v prid izrabiti pozitivne zunanje okoliščin in tudi pričakovanja volivcev po več stabilnosti. Ljudje so voljni nagraditi tiste politike, ki jih prepričujejo in jim dokazujejo, da so oni porok večje predvidljivosti in stabilnosti.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
