Neverjetno, presenečenje je res veliko. Komaj je gibanje Za otroke in družine začelo zbirati podpise za sprejem novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, že je bilo zbrano zadostno število podpisov.
7664 podpisov v treh dneh kaže, da so družinske teme zelo žive in pomembne za našo družbo. Ljudem je dovolj zatiranja družine in njenih pomembnih članov, starih staršev, zlasti otrok, ki so pod ministrovanjem Anje Kopač Mrak posebno ogroženi. Na decembrskem referendumu je hotela vladna koalicija SCM, Socialnih demokratov in Desusa celo na silo izbrisati spol, otroke izpostaviti neverjetno tveganemu posvajanju v homoseksualne in lezbične skupine ter jim že v vrtcih prati možgane z ideologijo spola. To Janković počne še vedno, o čemer sem pisal v enem izmed svojih člankov. Jaz imam novih 7664 razlogov, da se še naprej izpostavljam za ključne teme narodovega preživetja.
Kakšni so vaši osebni razlogi, da ste postali aktivni v gibanju Za otroke in družine?
Ko sem v CSD Maribor na predlog direktorja med uvajanjem spornega Svetlikovega zakona napredoval v svetovalca, sem spoznal vso bedo tega sistema, vso krivico, ki jo povzroča zgrešena socialna politika, ki z odvzemanjem transferjev in slabšanjem materialnega položaja ljudem jemlje dostojanstvo, zajamčeno v ustavi. Kot strokovnjak ne morem biti zadovoljen le z gašenjem požarov, temveč želim aktivno sodelovati pri sprejemanju boljših odločitev. Ko sem bil zaposlen v interventni službi, takrat sem reševal najbolj dramatične družinske zgodbe, se je v meni porodila želja, da bi jih pomagal tudi preprečevati, zato sem vpisal še študij psihoterapije. V Koaliciji za otroke gre! pa sem bil vsa leta prostovoljec na lokalni ravni, pomagal sem pri zbiranju podpisov proti sprejemanju spornih zakonov ter za razpis družinskih referendumov. Na enem izmed strokovnih posvetov v novembru 2015 pa smo kolegi načeli temo teorije spola in bližajočega se decembrskega referenduma, ki je grozil, da bo spremenil temelje naše družbe. Kolegi so predlagali, naj zagovarjam tisti del stroke, ki se zavzema za naravno družino mame, očeta in otrok. Strinjali smo se, da je treba predstaviti tudi »drugo mnenje« stroke, kar se javno še ni zgodilo. Ker se ni nihče opogumil, sem to nehvaležno, a potrebno nalogo sprejel.
Kaj konkretno je za vas daleč najbolj sporno na področju delovanja centrov za socialno delo?
Levičarska ideološka zaslepljenost ministrice za družino in odsotnost kritične strokovne presoje na strani socialnih delavcev. V času decembrskega referenduma so nekatere direktorice centrov za socialno delo, na primer v Slovenski Bistrici, javno agitirale za Združeno levico in kar počez predstavljale socialno stroko kot tisto, ki podpira brisanje spola in zahteve bogatih homoseksualnih elit. Temu sem se uprl, in ponosen sem, da sem edini socialni delavec v državi, ki se je upal javno oglasiti. Seveda sem bil v naslednjem trenutku na tapeti elit, ki so me vsekakor želele utišati, so pa izbrali elegantno pot, počakali so, da mi je potekla pogodba.
Verjetno veste, čemu tako izstopate? Zakaj ste v svojih ravnanjih drugačni od večine kolegov?
Kot odrasel moški imam izrazit čut za pravičnost, kadar začutim, da se meni ali nekomu dogaja zelo očitna krivica, želim to popraviti, ne razmišljam o posledicah. Zaradi sodelovanja na decembrskem referendumu sem v Centru za socialno delo Maribor izgubil službo. Pogrešam kolegice in kolege, posebno iz skupine Transakcijske analize, ki jo odlično vodi Milenko Kovačević, a čutim, da lahko kljub izgubi poklicne kariere samostojnega svetovalca, v kateri sem prejel več priznanj, storim veliko dobrega. Sebe doživljam kot intelektualca, ne zgolj diplomiranca. Kdor ima diplomo, a se ne upa zavzeti za dobro stvar in javno izpostaviti, je zame človek, ki le kritizira sistem, namesto da bi tudi sam nekaj storil. Če nič ne narediš za skupno dobro, je to izgubljena priložnost za družbo in človeka osebno.
Aktivno ste vključeni v reševanje vrnitve na silo odvzetih koroških dečkov starima staršema. Kako ste postali strokovni zastopnik starih staršev in kakšne naloge ste doslej že opravili, da bi jima lahko čim prej oba vnuka vrnili?
Šlo je za čisto preprosto pobudo s strani gospe Katarine Goričan Pokrivač, ki prek skupine FB pomaga ljudem v različnih stiskah. Srečala sva se v neki oddaji, pohvalil sem njena prizadevanja. Predlagala mi je, da bi se poglobil v primer odvzema velenjskih dečkov. Kot socialni delavec imam izostren občutek za osebnostne motnje pri ljudeh. A že na prvem srečanju s sem dobil občutek, da gre v primeru babice in dedka iz Pameč za zelo preprosta, vendar urejena in čuteča človeka. Kmalu sem na podlagi dokumentov in osebnih stikov ugotovil, da gre v tem primeru za zelo čudna ozadja. Kot socialni delavec nikoli ne bi mogel sprejeti odločitve, da bi otroka odvzel iz okolja, v katerem sta sprejeta in ljubljena. Socialne delavke so celo same napisale, da je vzdušje v družini dobro, sproščeno. Še vedno ne razumem, kakšen je bil namen tega odvzema.
Se vam zdijo upravičeni sumi, da gre pri takšnih odvzemih otrok za željo po zaslužku rejnikov?
Ne želim ugibati o tem, vemo pa, da je je rejništvo plačana služba. Če imaš tri otroke v rejništvu, si povsem spodobno preskrbljen, saj gre za petsto in še nekaj evrov na posameznega otroka. Kolikor bi šlo za nekaj takega, bi bilo to grozljivo, ne znam pa si razložiti, kaj bi bilo lahko še drugega. Pri dedku in babici se je pokazalo, da sta urejena človeka, le manj izobražena in brez poznanstev. To je bil po mojem eden od razlogov, da so strokovne službe ali ljudje v ozadju mislili, da bodo s takšnima človekoma z lahkoto opravili. Niso pa računali name in na odvetnika.
Ko ste izvedeli, da sta otroka na zadnjem skupnem srečanju z babico in dedkom, na katerem je bila prisotna socialna delavka, postavila vprašanje »Babi, a gremo zdaj domov?«, ste nato javno dejali, da dečka na srečo še vedno vesta, kje je njun pravi dom, da za svojo stisko in nemoč, kar se običajno zgodi, še ne krivita starih staršev. Njuna pristna želja po vezeh z babico, dedkom in domom torej ni izgubljena?
Odtujenost, izguba stika ter navezanost na drugo osebo kot izhod v sili je lahko vprašanje nekaj mesecev. Otrokova osebnost se razvija ob tem, da raste iz družinskih korenin. O tem govori Konvencija OZN o otrokovih pravicah. Kako pomembna je že fizična prisotnost nekoga, ki je tvoje krvi, potrjujejo vse znanstvene raziskave. Ne gre le za pregovor, da so sorodniki kri drug drugemu, temveč za medicinska in druga znanstvena spoznanja, da v takšnem družinskem okolju človek razvija varno navezanost in bo tudi kot odrasel lažje razvijal odnose. V primeru koroških dečkov, ki sta izgubila mamo in očeta, ki se je sam izločil, in ko sta začela živeti pri starih starših, so to vez nasilno pretrgali, jima spodrezali korenine. To je za njuno zdravo rast in razvoj izjemno nevarno, le vprašanje časa je, kdaj bosta začela iskati varne osebe kje drugje. Njun pravi dom je, kakor sta povedala sama, pri babici in dedku, zato bom kot strokovni zastopnik starih staršev naredil vse, da se otroka čim prej vrneta domov. Potrebujem pa podporo strokovne in laične javnosti, za dečka se mora zavzeti tudi »ulica«, kot zmerjajo čuteče državljane ljudje z ministrstva Anje Kopač Mrak.
Kakšna je v tem primeru vloga rejnikov? Lahko bi spodbujala navezanost otrok nanju ali sta se zaradi pritiska javnosti raje odločila za previdnejše ravnanje?
Tega dela zgodbe ne poznam, lahko le ugibam. Veliko pove to, kar sem slišal na tiskovni konferenci, na kateri je dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič v prisotnosti ministrice Anje Kopač Mrak in inšpektorja Petra Stefanoskega govorila povsem v nasprotju z doktrino socialnega dela. Poudarek je bil na tem, da se imata otroka dobro, ker se veselita nove posteljice. Kako je mogoče odnose zamenjati s površinskim ugodjem? V tisti sobici pri babici in dedku sta imela otroka najbrž manj udobja kot pri rejnikih, a bila sta pri svoji babici in dedku, ki sta zavzeto skrbela zanju. Še tako lepa postelja jima ne bo potešila čustvene lakote in žeje! To je tako v nebo vpijoča krivica za otroka, da je iz ust nekoga, ki je kadarkoli prestopil prag fakultete za socialno delo, ne bi smeli nikoli slišati.
Na to ste opozorili v odprtem javnem pismu, naslovljenem na dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič ter profesorje fakultete za socialno delo. In potem vse tiho je bilo?
Takoj po tiskovni konferenci ministrice sem opozoril na sporno vlogo Gabi Čačinovič Vogrinčič ter jo z drugimi profesorji javno izzval, naj se končno postavijo na stran otrok in pogledajo njuno zgodbo tako, kakor so nas učili na fakulteti. Ker pa je v ozadju politika in položaji, se želijo iz zapravljenega primera izvleči čim bolj neomadeževano. A tako ne bo šlo. Otrokoma se je naredila velika škoda in ta krivica še traja.
Koliko se je neobičajna aktivnost dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, ko je imela celo dostop do celotne dokumentacije o koroških dečkih, četudi je le upokojena profesorica, problematizirala širše v javnosti, v vseh ključnih medijih?
Vključitev Gabi Čačinovič Vogrinčič je bil le slepilni manever, da bi z nekom, ki se pojavlja v medijih in je nekoč bil strokovno ime, primer prikrili, utišali mene in odvetnika, ljudi pa pomirili. Načrt se jim je izjalovil. Tu gre za nedopustna ravnanja, za škandalozen primer. Profesorica Gabi Čačinovič Vogrinčič je učila tudi mene, a je pred leti pisala povsem drugače, kot zdaj govori, poudarjala je izreden pomen starih staršev, zdaj je zaradi politike popolnoma izdala svojo strokovnost ter se vpletla v neko umazano igro, katere posledica je konkretno trpljenje ne le babice in dedka, ampak predvsem otrok.
Vendarle bi pričakovali, da bo dovolj strokovnjakov ravnalo drugače?
Dejansko je nizu strokovnjakov, ki so se ukvarjali s primerom koroških dečkov, v nekem trenutku preprosto zmanjkalo argumentov. Vse skupaj so želeli umakniti iz javnosti, nalepiti etiketo varovanja osebnih podatkov in celo prepoved objavljanja v medijih. Že od vsega začetka sem slutil, da ozadja niso takšna, kot jih predstavljajo, vsi nadaljnji koraki so to le potrjevali. Glavni inšpektor Peter Stefanoski je prav takrat, ko bi moral razkriti podatke, za katere je obljubljal, da jih ima, zapustil sejo Komisije za peticije in človekove pravice in se v njej ni več pokazal. Tudi sekretarka ministrstva Martina Vuk je vehementno trdila, da ima ministrstvo za stara starša obremenilne podatke, imela pa ni niti enega namiga, da naj bi bila neprimerna.
Kakšen bo razplet?
Vpleteni bodo morali prej ali slej priznati napake, prevzeti odgovornost za posledice ter zgodbo vrniti v izhodišče in otrokoma vrnili babico in dedka. Ko bosta na varnem, pa pogledati, ali potrebujejo kakšno pomoč strokovne službe. Otrokoma je treba nemudoma omogočiti okolje za zdravo rast in razvoj. Stroka se mora zaradi dobrobiti otrok ozreti na njuno doživljanje, na njun čustveni svet, na potrebe, ki jih imata v tem razvojnem obdobju. To pa je predvsem varna, ljubeča navezanost, varen prostor, v katerem bosta lahko celila rane po izgubi mame in očeta. Tak prostor pa je samo pri babici in dedku. Spomnim naj, da otroka nista siroti. Imata ljubečo babico in dedka!
Psihoterapevt Roman Vodeb je dejal, da bi lastnoročno pripeljal otroka k starima staršema, četudi bi bil minister in čeprav bi moral zaradi tega naslednji dan odstopiti. Ali bi v primeru koroških dečkov zadostoval samo dopis ministrice pristojnemu centru za socialno delo, če vemo, da so taki postopki zaradi vseh birokratskih ovir vendarle bolj zapleteni?
Ministrica je s primerom seznanjena in je strokovno vpletena, zato že zdavnaj ne gre več le za vprašanje objektivne odgovornosti. Ministrica je imela na voljo vse podatke socialne inšpekcije, pristojnih centrov. Čudi me, da je upravno sodišče reklo, da je šlo za kršitev postopka, ni pa želelo odločiti o takojšnji vrnitvi otrok babici in dedku. Najbrž zato, da otroka, ki sta bila ugrabljena iz vrtca, ne bi znova nenadoma menjala okolja. Povem lahko, da je mogoče primer solidno rešiti v enem tednu. Ministrica ne bi smela koroških dečkov gledati le kot uradnica, ki jo skrbi za svoj položaj, pač pa kot mama, ki ima osebno izkušnjo, materinski čut. Čeprav nima psihoterapevtske izobrazbe, bi si iz lastne izkušnje morala predstavljati, kaj otroka čutita. Lahko bi poklicala ustrezne službe, uredila srečanje starih staršev in skrbnice otroka, v nekaj dneh bi bila nato izdana odločba, na podlagi katere bi bili otroci vrnjeni starima staršema, strokovne službe pa bi ob spremljanju družine ugotovile, ali morda potrebujejo kakšno pomoč.
Sami ste sodelovali v intervencijski skupini, kadar je prišlo do nasilja v družini. Zagotovo ste že doživeli mnoga huda nasilna dejanja.
Seveda sem bil priča nekaterim ekstremnim oblikam nasilja. Pred leti je oče ubil svojo ženo, nato poskušal samomor, ker sta otroka ostala brez očeta in mame, ju je bilo treba namestiti na varno k babici in dedku. Treba je vedeti, da imamo nekaj sto tisoč družin in da pri vseh družinah odnosi niso tako idealni, kot bi si želeli. Zaradi takšnih ali drugačnih osebnih zgodb včasih prihaja tudi do nasilja. Vlogo strokovnih služb vidim v tem, da pomagajo vzpostaviti razmere, v katerih je mogoče razrešiti še tako težko družinsko zgodbo tako, da družina ostane skupaj ali da se partnerja spoštljivo razideta in dobro poskrbita za otroke.
Zagovorniki homoseksualnih posvojitev otrok večkrat navajajo argument o nasilju v heteroseksualnih družinah.
Trditve homoseksualnega lobija, da v družinah prihaja do nasilja in da je vseeno, kje otrok živi, so popolnoma privlečene za lase, izmišljene le za potrebe njihovih želja po posvajanju otrok in spravljanju teh v še večje stiske.
Najnovejše znanstvene raziskave poudarjajo, da je najbolj varno in primerno okolje za rast in razvoj otrok z biološko mamo in biološkim očetom. Otrok se mora identificirati z obema. Deček se v eni fazi zaljubi v svojo mater, na podlagi tega bo kasneje kot moški znal osvojiti žensko, stopati v odnose, znal samega sebe ceniti in spoštovati. Prav tako se bo deklica ob dovolj dobrem očetu čutila ljubljeno in v odraslosti se bo v varnem odnosu izognila tveganju za zlorabo drog, trgovini z belim blagom, zaslužkom s pornografijo, spolnimi storitvami. To se pogosto dogaja ljudem, ki zaradi odsotnosti družinskih odnosov nimajo identitete. Družina je in bo ostala najbolj pomemben prostor medgeneracijskega prenosa vrednot – babice in dedki imajo v njih svoje odlično mesto.
Ste ob ugrabitvi koroških dečkov pogrešali glas predsednika republike Boruta Pahorja. Kot predsednik lahko pomilosti zapornike, torej bi mu bilo toliko lažje, če bi pozval pristojne, predvsem ministrico, naj reši primer v korist dečkov in njunih starih staršev.
Na drugem protestu julija 2016 smo na predsednika republike naslovili pobudo, da se o tem izreče. Kot rečeno, predsednik republike ima možnost pomilostitve nekoga, ki je dokazano zagrešil neko kriminalno dejanje, tu pa gre za nedolžne ljudi, ki želijo le izpolnjevati svojo pravico do družinskega življenja. Ne smemo pozabiti, da gre za pravice, zapisane v naši ustavi, prav tako v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah ter v Konvenciji OZN o otrokovih pravicah, ki govori o nepretrgani vzgoji in pravici do družinskega življenja. Kljub temu da smo predsednika javno pozvali, v medijih ali na svojem elektronskem naslovu nisem odkril njegovega odziva. Upam, da bo to storil in da bo enako ravnala varuhinja za človekove pravice Vlasta Nussdorfer. Osebno mi je obljubila, da se bo zavzela za pogostejše stike, dokler ni dokončno odločeno o usodi otrok, a se za zdaj še ni odzvala. Slišal pa sem, da je z nekdanjim ustavnim sodnikom Matevžem Krivicem podprla pobudo zavzemanja za ekonomske migrante, ki prihajajo v Slovenijo. Dejal bi, da je treba spoštovati hierarhijo vrednot, najprej poskrbeti za ljudi, ki živimo v Sloveniji, kasneje za tiste, ki morda prav tako potrebujejo pomoč.
Zbiranje podpisov za novelo zakona se je začelo s 1. septembrom in že končalo. Z njo naj bi bila omogočena posvojitev vnukov in odvzem roditeljske pravice staršu, ki je storil umor ali zelo hudo nasilno dejanje v družini. Ker gre za samoumevne pravice starih staršev in otrok, domnevam, da so bile že poprej vključene v zakonodajo in nato izločene.
Po sedanji zakonodaji stari starši niso del razširjene družine, so pa zato v praksi Evropskega sodišča in v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah eksplicitno zapisani kot del družine. To pomeni, da bi jih morali upoštevati kot del družine že po sedanji zakonodaji. Ohlapna zakonodaja ni razlog ali opravičilo za takšno nedopustno ravnanje. Res je, da to nikjer doslej ni bilo eksplicitno zapisano v zakonu, a je bilo povsem nedvoumno, dokler ni prišlo do večjega preloma, in socialna stroka ni več upoštevala družine. Gre za kompleksnejši, mednarodni pojav zmanjševanja pomena družine. Prej je veliko ljudi zraslo ob dedkih in babicah v povsem normalne ljudi, stroka pa se predvsem v zadnjih letih odmika od realnosti, resničnega življenja. Na podlagi akademskega raziskovanja, za katerega se je ob zadnjem referendumu izkazalo, da je zelo pod vplivom škodljivih ideologij in vrednostno izpraznjenega prostora, je stroka začela zavzemati stališča, ki so v določenih primerih povsem napačna, nasprotujoča in jih ni mogoče uporabiti v praksi brez povzročanja škode. Žal je stroka zavila v povsem napačno smer.
Kaj pa predlagana selitev pristojnosti iz centrov za socialno delo na sodišča, za kar se prav tako zavzema gibanje Za otroke in družine, ki naj bi bila tudi vključena v novelo zakona? Omenili ste več kot 50 neživljenjskih predpisov, ki jih zdaj upoštevajo v centrih, marsikdo pa se vpraša, ali bi bila dosežena večja transparentnost in pravičnost s prenosom pristojnosti na sodišča?
Strokovni delavci veliko preslabo poznajo konvencije, ki jih je Slovenija podpisala. Gre za že omenjeno Konvencijo OZN o otrokovih pravicah, za Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in ne nazadnje za prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Če bi bili socialni delavci dovolj široki in bi jih znali vključiti v svoje delo, primera koroških dečkov sploh ne bi bilo. Kot strokovni sodelavec niti po sedanji zakonodaji ne bi pustil odvzeti otrok tako brutalno, ker pa v zakonu o zakonski zvezi vse to ni eksplicitno vpisano, se je gibanje Za otroke in družine po premisleku odločilo, da bo nekakšna opora, če bodo stvari vpisane v zakon in se zato ne bodo mogle dogajati.
Katera so lahko dovolj konkretna zagotovila?
Dejstvo je, da bodo sodišča še vedno morala upoštevati mnenja socialnih delavcev kot strokovnjakov za medčloveške odnose. Osebno vidim rešitev v novi fakulteti za socialno delo, kjer se bodo vzgajali ideološko neoporečni, neobremenjeni strokovnjaki. Zdaj je opazno, da vzgajajo birokrate, ki sledijo ideologiji in jo bodo zamenjali čez noč in brez težav, kot se je zgodilo pri zadnjem družinskem zakonu. Zgrozil sem sem, ko sem videl, koliko kolegic in kolegov je bilo pripravljenih zagovarjati vlogo očeta, mame, vlogo družine, a bodo že jutri povsem normalno odločali, da si človek lahko izbere spol, da lahko otroka damo v kakršnokoli razmerje. Ideološki vpliv znotraj socialne stroke je zastrašujoč. Potrebno bo ustanoviti novo fakulteto za socialno delo, kjer bodo poučevali strokovnjaki, ki se bodo s svojim delom poprej izkazali v praksi. Sedaj lahko nekdo doktorira, poučuje, hkrati pa nima stika z resničnimi potrebami in doživljanjem ljudi in zanemarja tradicijo.
Osebno ste bili deležni šikan in izgube službe samo zato, ker ste se lani angažirali v referendumski kampanji. Direktorica centra, kjer ste bili zaposleni, vas je prijavila na razsodišče Socialne zbornice Slovenije. Ali ste že prejeli razsodbo?
Mnenje zbornice sem dobil junija, približno po šestih mesecih. V njem je jasno pisalo, da nisem kršil kodeksa etike in načela socialnega varstva, kakor so zatrjevale moje nekdanje kolegice v CSD Maribor. Ta kodeks je mogoče kršiti le v odnosu do uporabnika s kakršnimkoli neprimernim pristopom. V javnosti sem nastopal kot strokovnjak, ki je mislil drugače od zapovedi, ki so krožile znotraj stroke, in ne kot predstavnik CSD Maribor. S to zadevo še nisem opravil. Vso dokumentacijo bom zbral in jo verjetno tudi javno predstavil, pa ne zaradi potrebe, da bi opral svoje ime ali zaradi želje po maščevanju, temveč le za to, da se v naši družbi zavaruje z ustavo zajamčena svoboda govora. Če na to pristanemo na tak način, potem pristajamo na mehko vračanje totalitarizma, ki se v naši družbi prek izrojenih levih strank že ves čas dogaja.
Ste eden izmed najaktivnejših članov gibanja Za otroke in družine. Kaj lahko sicer stori običajen državljan poleg tega, da sodeluje na volitvah, odda glas za novelo zakona ali za referendumsko pobudo? Kaj bi bil presežek vsakega posameznika? Kdaj lahko govorimo o aktivnem državljanu?
To je zelo aktualno vprašanje sodobne slovenske družbe. Povprečen Slovenec, ki se ukvarja samo s svojo službo, hobiji in malo še z družino, družbe sploh ne razume več. Justin Stanovnik govori o totalitarni poškodovanosti povojnih generacij, hkrati opažam izjemno intelektualno lenobo mladih izobražencev. Zase lahko rečem, da sem bil povsem na istem, ko pa sem videl, da to vpliva na moje življenje, na življenje mojih bližnjih, da se lahko kdorkoli, tako kot Janez Janša, nenadoma znajde v zaporu samo zato, ker si je nekdo iz omrežij zaželel, da bi nekoga tako ali drugače uničil, sem spoznal, da gre zares. Vzel sem dopust in Janšo pospremil na Dob. Počasi sem začel spoznavati, da je v naši družbi nekaj hudi narobe in da ni dovolj, če samo kritiziramo. Treba je iti na volitve, se tudi javno izpostaviti in vplivati na demokratične procese. Slovenija je v prelomnem času. Zablode izrojene levice so neverjetne in drzne. Brisanje spola, poneumljanje otrok s teorijo spola, ki je zabloda človeškega razuma, kot pravi papež Frančišek, vzpon homoseksualnih elit, vdor nezakonitih migrantov itd. Vse to so naši izzivi, in kot pravi Justin Stanovnik, če sami ne bomo nekaj naredili, tega ne bo storil nihče namesto nas.
biografija
Franc Donko je bil rojen maja leta 1967 v Mariboru, kjer je obiskoval pedagoško gimnazijo in se začel izobraževati v gostinstvu, s katerim se je takrat ukvarjalo veliko njegovih sorodnikov. Kot velik ljubitelj filozofije, zaradi česar so ga v šoli radi klicali filozof, se je odločil za študij bogoslovja, ki ga je po drugem letu prekinil zaradi obveznega služenja vojaškega roka. Zaradi zaznamovanosti s študijem je bil v vojski nemudoma označen kot »pop« (pravoslavni duhovnik, op. p.), obenem tudi kot državni sovražnik in izpostavljen šikanam in maltretiranju. Trpka življenjska preizkušnja, za katero je vseeno hvaležen, saj je lahko spoznal, kaj je totalitarizem, da hoče ukalupiti človeka v sistem, v katerem Slovencem ni bilo dovoljeno niti pisati v slovenščini, ga je zaznamovala za nekaj let. Tako je namesto študija raje opravljal priložnostna dela in se izobraževal. Nekaj let po končani srednji šoli in opravljanju del učitelja vožnje se je znova vpisal na študij teologije ter končal tudi Socialno akademijo za stike z mediji. Za tem je diplomiral na Fakulteti za socialno delo Univerze Ljubljana.
V Centru za socialno delo v Mariboru je bil zaposlen kot strokovni delavec, postal je samostojni svetovalec, član komisija za strokovne izpite pri socialni zbornici in delovnih teles na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ob delu se je dodatno izobraževal na področju psihoterapije, postal najprej član skupine za transakcijsko analizo, nato še za integrativno, zdaj se posveča predvsem čustveno usmerjeni terapiji. V prostem času obiskuje Opero, piše pesmi, igra kitaro. Šport ima pomembno mesto v njegovem življenju, saj je pilot, potapljač in alpinist, sicer pa aktiven predstavnik gibanja Za otroke in družino.
