Stanislav Štuhec Svet24.si

Kam je odšel Stanislav Štuhec? Svojci ga ...

Naj blok stoji na Pavšičevi ulici Svet24.si

Foto: Ponovno izbrali najlepši blok v Ljubljani

Damjan Žugelj Necenzurirano

Slovenski Watergate: tožilstvo zahteva preiskavo ...

asta-vrecko Reporter.si

Blamaža: levičarka Asta Vrečko namesto ...

mattias skjelmose Ekipa24.si

Groza! Tresočega kolesarskega zvezdnika so komaj ...

andreja-špeh Njena.si

Andreja Špeh iz MasterChefove kuhinje na Japonsko

elsnik Ekipa24.si

Uh, kakšne besede! Kapetan Olimpije Elšnik po ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Filip Terčelj – duhovnik, rodoljub, mučenec

Deli na:

Filip Terčelj je med Slovenci le malo znan. Čeprav brez sence dvoma izjemna osebnost (morda pa prav zato) je bil Terčelj za oblastnike različnih režimov tako moteč, da so ga praktično nenehno preganjali, zapirali, ga potiskali na rob preživetja in ga nazadnje (bilo je 7. januarja leta 1946, torej pred 65 leti) ubili.

Filip Terčelj je med Slovenci le malo znan. Čeprav brez sence dvoma izjemna osebnost (morda pa prav zato) je bil Terčelj za oblastnike različnih režimov tako moteč, da so ga praktično nenehno preganjali, zapirali, ga potiskali na rob preživetja in ga nazadnje (bilo je 7. januarja leta 1946, torej pred 65 leti) ubili.

Za nameček so mu, kakor je bilo v naši polpretekli zgodovini običajna praksa, poleg življenja odvzeli tudi pravico do spomina. A ta primorski duhovnik in rodoljub je bil vse pregloboko zapisan v srcih ljudi, ki so ga poznali, da bi ogenj spomina nanj lahko povsem ugasnil. Ko se že zdelo, da je zadušen, je znova vzplamtel v pričevanje…

Kdo je torej Filip Terčelj? Zakaj bi ga morali poznati? Tatjana Božič, profesorica na škofijski gimnaziji v Vipavi o tem meni takole: »Lik Filipa Terčelja je blizu vsakemu Primorcu. Vsak Slovenec pa bi moral poznati obdobje primorske pod fašizmom, saj nas je boj proti nasilni italijanizaciji močno zaznamoval in zaradi krivičnega trpljenja utrdil, na kar smo upravičeno ponosni. Tega boja pa si ne moremo predstavljati brez čedrmacev, ki so bili nosilci narodnega odpora, eno z ljudmi in pogosto junaško pripravljeni za svoje poslanstvo plačati vsako ceno. Tudi Terčelja se je oprijel vzdevek čedrmac. Dejansko je bil s svojim delovanjem deblo drevesa, iz katerega se je v tistem času vsemu navkljub razrasla krošnja slovenstva pod italijansko okupacijo.«

Filip Terčelj, doma so ga klicali Lipče, se je rodil 2. februarja 1892 v Grivčah, osnovno šolo je obiskoval v bližnjih Šturjah, ki so tisti čas pripadale Kranjski deželi, komaj trinajstleten pa je odšel na gimnazijo v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Po končanem študiju teologije, mašniškem posvečenju in štiriletnem kaplanovanju v Škofji Loki je študij nadaljeval v Kölnu in dosegel profesuro na socialno-pedagoški akademiji. V času študija je duhovno skrbel za slovenske izseljence na Westfalskem in zanje ustanovil zasebno šolo po vzoru Kolpingovih družin. Tridesetleten se je leta 1922 vrnil na Primorsko, v Gorici je postal katehet in duhovni vodja v tamkajšnjem Alojzijevišču. Ko je bila konec leta 1922 ustanovljena prosvetna zveza je bil Terčelj izvoljen za njenega tajnika. Kakšno delo za ohranitev naroda je ta zveza opravila pove dejstvo, da je v bilo petih letih – leta 1928 so namreč zvezo prisilno razpustili – ustanovljenih 168 njenih enot z okoli 12 tisoč člani. Zveza je v tem času začele izdajati mesečnik Naš čolnič, ki ga je Terčelj urejal in zanj tudi veliko napisal. Sodeloval je z Goriško Mohorjevo družbo. Da bi ljudje v cerkvi in zunaj nje gojili slovensko pesem, je skupaj s skladatelji - med njimi so bili Vinko Vodopivec, Stanko Premrl, Lojze Bratuž, Matija Tomc, Alojzij Mav – poskrbel za izdajo treh liturgičnih pesmaric, sam pa je napisal besedila za več kot sto pesmi (med njimi tudi Gledam te Zveličar mili, O srečni dom nad zvezdami, Najvišji vsemogočni bog, V moji duši vlada sveti mir in mnoge druge).

V policijskih analih fašističnih oblasti beremo, da je Terčelj 'med vidnejšimi, ki zaustavljajo procese italijanizacije,' zato ne preseneča, da so budno sledili vsakemu njegovemu koraku. Leta 1930 so ga prvič klicali na zagovor, češ da 'širi med mladino svoje politično prepričanje in načela, ki nasprotujejo državnemu redu'. Na prvo obletnico ustrelitve bazoviških žrtev 6. septembra 1931 je v Brdih zaplapolalo nekaj slovenskih zastav, oblasti so zato zaprle več Bricev za njimi pa tudi Filipa Terčelja in Lojzeta Bratuža. Slednjega so prisilili piti strojno olje, zaradi česar je v neznosnih bolečinah umiral več tednov. Terčelj je bil najprej zaprt v goriških sodnih zaporih, nato v temnici koprske ječe. Zasliševanjem in mučenju je sledilo petletno izgnanstvo v Campobasso, kraj, ki leži jugovzhodno od Rima. Tam je bil sprva nameščen v kapucinskem samostanu, a so mu že po dobrem mesecu odrekli gostoljubje. Brez stanovanja, brez dohodkov, v talarju, v katerem ne more beračiti je na šmarni dan pisal domačim: »Danes so mi v samostanu odpovedali stanovanje in hrano. Storili so to na lep način, vendar sem čutil, da so se naveličali imeti na hrani človeka, ki že en mesec ni plačal nič. rekli so, da nimajo prostora, ker pridejo v samostan patri, ki so na počitnicah. Tako se nahajam na praznik na cesti – brez strehe in brez denarja. Ne morem plačati ne zdravnika, ne morem dati oprati perila in si zašiti čevljev. (…) Kje bom dobil za hrano ne vem. V resnici mi je žal, da sem šel iz zaporov¸ imel sem tam vsaj enkrat na dan mineštro. (…) žal mi je, da sem duhovnik, sicer bi lahko beračil…«

 

Pred fašisti v Ljubljano

Ob 10-letnici fašističnega vzpona na oblast – kakšna ironija – so ga novembra istega leta izpustili. vrnil se je na goriško, toda oblasti mu niso dovolile da bi opravljal kakršnokoli, še tako skromno službo. Še naprej je bil brez dohodkov, a vsaj med domačimi. Moral se je skrivati, kajti grozila mu je nova aretacija. Aprila 1934 je po opozorilu, da so mu za petami, pohitel čez mejo, v Jugoslavijo, v Ljubljano.

Sprejem je bil trpek. Ljubljana ni razumela zlohotnosti fašizma, zaman je opozarjal na položaj primorskih Slovencev. S težavo si je uredil življenje. Poučeval je nemščino in verouk na II. državni oziroma poljanski gimnaziji, stanoval pa je v Prisilnih delavnicah, kasneje spremenjenih v umobolnico, kamor ga je sprejel Bogomir Magajna in kjer je Terčelj opravljal službo hišnega duhovnika. Svetla točka bivanja v Ljubljani je bilo njegovo delo z mladimi. Čeprav je imela Ljubljana pestro ponudbo dejavnosti za mlade, jih je znal Terčelj še posebej nagovoriti. Tudi pisal je. Med drugim je tu nastala povest Vozniki, ki govori o vipavski preteklosti, spisana je bila za goriško Mohorjevo vendar ni dobila dovoljenja za izdajo. Natisnjena je bila šele leta 1945.

Po italijanski okupaciji je bil tri mesece zaprt. Izgubil je službo in stanovanje. Duhovnim sobratom je pomagal pri delu zlasti za praznike. Pomagali so mu tudi ljudje, ki jim je prej sam izkazoval pomoč, med drugimi tudi družina Toneta Tomšiča. Ko so v Ljubljani italijanske okupatorje nasledili nemški, nadzor nad Terčeljem ni ponehal.

Potem je maja 1945 izbruhnila svoboda. Terčelju je prinesla tri mesece zapora. Pod obtožbo narodnega izdajstva ga je zaprla slovenska ljudska oblast. Po izpustu je pisal domačim: »Predragi moji! Nikdar si nisem mislil, da zmore človek toliko pretrpeti in doživeti tako razočaranje! Kakor veste sem bil tri mesece zaprt v ječah, od srede junija do srede septembra. kaj vse sem prestal, vam ne morem opisati. Bil sem že blizu, da grem na drugi svet in resnično sem si želel smrti. (…) Tri stvari so me duševno zlasti mučile: Prva – da sem po nedolžnem, vsled zlobnih ovadb, ki so večji del prišle z Goriške, moral trpeti kot zločinec in narodni izdajalec. Jaz, ki sem izmed vseh duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova nastopiti križev pot, ki je bil najhujši. (…) kar je najhujše je pa to, da so me sumničili in preganjali ljudje, katerim sem storil toliko dobrega. (…) Kam smo prišli? Kdo bi si kaj takega mislil? Ljudje, ki so toliko prestali pod fašizmom, so danes preganjani. kako čuden in krivičen je svet. Bog se nas usmili!«

Želel si je domov, a dovoljenja ni dobil. Rad bo pomagal pri naporih za priključitev naših krajev Jugoslaviji. S to prošnjo se je obrnil na pisatelja Franceta Bevka, a zanj ponovno ni bilo mesta ne v prosveti, ne duhovniškem poklicu. Za božič leta 1945 ga je na obisk povabil duhovniški sobrat Franc Krašna, župnik v Sorici, ki je oskrboval tudi Davčo. Na Sveti večer so lokalni oblastniki pregnali čez mejo v Avstrijo nekaj kmetov zaradi njihovih nemških priimkov. Oba duhovnika sta ljudem v stiski izkazala sočutje. Oznanila sta, da se bosta po novem letu zanje zavzela v Ljubljani. Terčelj, ki je šel skozi črne in rdeče zapore, si ni delal velikih utvar, a molčati ni mogel. Mogoče bo pa pri Tomšičevih kaj dosegel… Medtem so nekateri domačini že plenili domove nesrečnih pregnancev.

 

'Zadnja večerja' v Davči

V resnici ni šlo za večerjo, temveč za kosilo. Franc Peternelj, ki mu je bilo tedaj šest let, se dogodka spominja takole: »Moj oče je bil organist. Na praznik svetih treh kraljev, 6. januarja 1946 je oba duhovnika, Filipa Terčelja in Franca Krašno povabil na kosilo. K nam sta prišla po dopoldanski maši, ki sta jo darovala v naši župnijski cerkvi Marije presvetega Srca Jezusovega v Davči. Ta dan nisem šel k maši. Mama je bila doma. Pripravljala je kosilo in govorila, da pridejo gospodje na »južno«. Spomnim se tega dogodka kot bi se zgodil včeraj. Bila je huda zima. Mama mi je rekla naj pri oknu opazujem, kdaj bodo prišli. Oba duhovnika in moj oče so prišli iz davške cerkve od maše po 11. uri, ko kosilo še ni bilo pripravljeno. Vsi so imeli pokrivala. Krašna je bil v rjavem površniku, na glavi je imel kapo iz krzna. Terčelj je imel črn klobuk. Moj oče je nosil črn klobuk. Mama je stopila na prag in jih povabila naj vstopijo. Sedli so za veliko kmečko mizo, ki je bila takrat v levem kotu hiše pod Bogkovim kotom.

O čem so se pogovarjali, ne vem natančno. Verjetno so govorili tudi o tem, da nameravata Terčelj in Krašna naslednji dan odpotovati v Ljubljano, kjer naj bi posredovala za ljudi, ki so jih na sveti večer v Sorici aretirali pripadniki Udbe in Knoj-a in odpeljali v zapor na Loški grad. Krašna in Terčelj sta tolažila ljudi v Sorici, ki so prihajali s prošnjami v župnišče za pomoč in rešitev svojih najdražjih. Dajala sta jim up, da bosta posredovala pri znanih ljudeh v Ljubljani. Terčelj je bil namreč povezan s partizansko Tomšičevo družino. Povedati moram, da je mama narodnega heroja Toneta Tomšiča še dolga leta po vojni hodila na Terčeljev grob v Davčo. Ljudje so vedeli povedati, da je Filip Terčelj Toneta Tomšiča rešil iz italijanskega zapora.

Da se vrnem k pogovoru: Zelo živo pa se spominjam, da je bil pogovor med njimi zelo resen in poln skrbi. Potekal je v prijateljskem ozračju. Tudi do mene so bili prijazni. Ko sta se odpravljala, nameravala sta peš v župnišče v Sorici, smo ju spremljali na dvorišče. Bilo je blizu tretje ure popoldne. Mama je dala vsakemu za popotnico 'štruco putra'. Ob slovesu me je gospod Terčelj pobožal po laseh in mi naredil križ na čelo. Ta spomin me spremlja že vse življenje. To je bil zadnji blagoslov mučenca.«

Od Peterneljevih, po domače se hiši reče 'Pri Jurežu', sta šla duhovnika proti Sorici mimo Štulčeve in nato še mimo Zgagove domačije, kjer je bila močna postojanka Udbe, KNOJ-a in milice. »Oče je bil zaskrbljen, ker je vedel, da bosta šla mimo Zgagove domačije, saj je bila tam glavna postojanka KNOJ-a in UDBE. Po vojni so namreč Zgagove izselili, v hišo pa so naselili obmejne straže. Državna meja je bila le kilometer naprej proti Petrovemu Brdu,« se spominja Franc Peternelj. »Duhovnika sta prišla mimo te postojanke, Udba ju je verjetno zajela nižje, v bližini sorškega potoka, kjer je odcep proti Sorici. Od tam so ju odvedli nazaj proti Davči. Mimo Matijeve domačije, kjer jih je skozi okno, ko so šli mimo hiše, opazila tudi Matijeva mama. O tem je Matijeva mama, Frančiška Oman, pripovedovala svoji hčerki Mariji Oman poročeni Frelih. Pot so nadaljevali do domačije Brelih, katere lastnik je bil Franc Zgaga, ki so ga leta 1945 izselili na Koroško, ker je bil veletrgovec, potem pa je v njej bival udbovec Janez Jensterle po domače Plašajtar z družino. Te hiše danes ni več, izravnana je z zemljo.«

 

Priče na križevem potu

Kaj se je v hiši dogajalo ponoči je Julka, žena Janeza Jensterleta, pripovedovala svoji sesti Neži Hudolin. V hiši je bilo tisti večer mučno, ponoči sta Terčelj in Krašna molila tako glasno, da so ju slišali vsi. Zjutraj so Krašno in Terčelja odpeljali od Breliha proti domačiji Zgaga, kakšnih 500 metrov pred Zgagovo hišo pa so zavili proti Štulčevi domačiji. Na dvorišče Štulčeve hiše niso prišli, prej so zavili pod njivami po gozdni poti desno in nato v grapo. To je videl Tine Frelih po domače Podhočar doma iz Podporezna št. 5, ki je ta dan, to je 7. januarja 1946, šel od kmetije pri Štulcu peš proti Zgagu in na poti srečal oba duhovnika v spremstvu pripadnikov Udbe, znanih likvidatorjev 'Ta opečenega Janeza', ki so ga ljudje tako imenovali zaradi rdeče lise, posledice opekline na obrazu, in Marinka, oba sta bila oborožena z brzostrelkami. Valentin Frelih je to kasneje pripovedoval zanesljivim ljudem.

Pri Štulčevih se je na skednju skrival Friderik Koder po domače Štulčev Fridko, ki je po srečnem naključju zbežal iz Vetrinja na Koroškem. Skozi lino videl, kako sta dva oznovca v večernem mraku vodila Franca Krašno in Filipa Terčelja po poti pod Štulčevo hišo, v grapo. Nato je slišal strele. »Hotel je videti kaj se je zgodilo, zato se je naslednje jutro odpravil v grapo pod hišo. Vedel je, da je straža zjutraj odšla in izkoristil ugoden trenutek, toda pri tem vseeno veliko tvegal. S seboj je za kamuflažo vzel tudi mene,« pripoveduje Friderikov nečak Franc Koder, ki mu je bilo tedaj šest let in se spominja, kako je v grapi videl dve črni lisi, ni pa razumel za kaj gre. Friderik Koder mu je, ko je bil Franc že večji, pripovedoval, kaj se je pravzaprav dogajalo: Delala sta se, da nabirata leskove palice. Šla sta po sledeh. Najprej sta našla v snegu brevir, nato pa je Friderik zagledal obe trupli, ti sta Francu ostali v spominu kot temni lisi...

Friderik Koder je pozneje živel na Jesenicah. Javno o dogodku ni spregovoril nikoli, ker se je bal o tem govoriti. Pogosto pa je zanesljivim ljudem opisoval grozljivi prizor: »Filip Terčelj je sedel naslonjen na deblo drevesa, kot bi bil živ. Na glavi je imel klobuk. Toda bil je ustreljen. Kakih 50 metrov nižje je ležalo zmaličeno telo Franca Krašne. Sneg je bil okrvavljen. Videti je bilo, kot bi se prerivali, tepli. Krašna se je verjetno skušal braniti. Morda je Krašna skušal zbežati. Hitro sva se vrnila proti domu. Območje okoli domačije je bilo nato skoraj eno leto zastraženo. Stražili so domačini, aktivisti VOS-a.«

Trupli obeh duhovnikov so sodelavci likvidatorjev za silo pokopali šele dva dni kasneje. Konec aprila ali v začetku maja 1947 sta Franc Lahajnar, ključar davške cerkve in organist Franc Peternelj (oče našega sogovornika) zbrala zanesljive ljudi in poskrbela za prekop trupel obeh mučencev. Pri prekopu so bili navzoči: Ciril Primožič, Janez Šturm, Lojze Peternelj in Peter Čemažar. Spustili so se v grapo po trupli. Prenos iz zemlje v krsto je opravil Peter Čemažar po domače Hlipov, ki je bil bolničar. Posmrtne ostanke so prenesli v krstah na nosilih. Krsti je naredil Peter Frelih po domače Vrhovc. Prenos je bilo zelo naporen. Zaradi strmine so krsti pritrdili na nosila. Vrh grape so krsti do noči skrili. Ponoči je Peter Frelih v spremstvu 10-letne Marice Prezelj, rojene Peternelj po domače Zakovkarjeve, obe krsti s konjsko vprego prepeljal na Davško pokopališče, kjer so ju pokopali. Marica je bila za kamuflažo, da kdo ne bi kaj posumil. Bilo je namreč celo leto preden je prekop 'neznanih mrličev' začela spodbujati tudi oblast. Prekop je bil torej izveden naskrivaj. Zjutraj so zasadili dva križa in položili dva venca. Župnik Škvarča je grobova blagoslovil in opravil obred pogreba. Za grobova je vsa leta po vojni skrbela družina Jemec.

 

Ubita po pomoti? Le kdo bi temu verjel

Tudi tisti, ki so likvidacijo odredili, so vedeli, da ni ostala neopažena. Zato so skušali ljudem, ki s takim umorom morda ne bi soglašali, nagnati strah v kosti. Da bi se oprali v očeh ljudi, so jim ponujali razlago, da je do uboja prišlo po pomoti oziroma po nesreči, ko sta se Terčelj in Krašna 7. 1. 1946 napotila proti Železnikom. Ta 'resnica' je prišla v leksikone in knjige in je desetletja veljala za pravilno. »Toda kako bi lahko šla 7. 1. v Železnike in nato v Ljubljano, da bi tam pri vplivnih ljudeh posredovala za domačine, ki so jih revolucionarji zaprli, če sta bila aretirana že večer pred tem? In kako naj bi se uboj zgodil po pomoti, če so ju zasliševali ter imeli zaprta okoli 24 ur,« se sprašuje magister Bogdan Vidmar, duhovnik, ki mu je zaupana naloga voditi Terčeljev odbor. »Ko ta teorija o pomoti ni več zdržala, je postal krivec za umor Franc Krašna, ki da se je uprl likvidatorjema. Zaradi tega da je prišlo do prerivanja in streljanja, v katerem je bil po nesreči ubit tudi Filip Terčelj. Še ena teorija. Toda zakaj sta 'Ta opečeni Janez' in Marinko v večernih urah po snegu in v mrazu z brzostrelkama gonila Terčelja in Krašno v Štulčevo grapo? So morda šli na večerni sprehod? Bi se 'sprehod' končal bistveno drugače, če se Franc Krašna ne bi uprl? V take teorije lahko verjame le, kdor ima omejen razum,« trdi Vidmar.

Ljudje, ki so Terčelja poznali, pa so prepričani, da ni umrl samo nasilne temveč tudi mučeniške smrti. In spomin nanj je vse bolj živ. V Davči, vasici svoje zadnje večerje, mu domačini že od leta 2003 vsako leto izkazujejo čast s Terčeljevimi dnevi, spomin nanj pa se je znova razžarel tudi v rodni Vipavski dolini. V župniji Šturje so lani ob kulturnem prazniku pripravili simpozij o Terčelju, spominsko mašo, sledilo je še več drugih prireditev. Pobudi duhovnikov vipavske dekanije za Terčeljevo beatifikacijo, ki so jo ti naslovili na koprskega škofa Metoda Piriha, so se pridružili številni verniki. Poudarili so, da je Filip Terčelj lik, ki Slovence povezuje in zapisali: »Menimo, da je Filip Terčelj velikan, čista žrtev naše zemlje, ki si zasluži čast oltarja. Njegov zgled in sama priprava na beatifikacijo bi pomenila tudi poglobitev verskih in narodnih korenin našega ljudstva ter jasnejšo usmeritev za prihodnost.«

Bogdan Vidmar, ki se kot rečeno že lep čas ukvarja z dogodki izpred 65 let, pravi o tem takole: »Resnica o smrti Filipa Terčelja je moralno vprašanje predvsem za naročnike likvidacije, a tudi za nas, ki v zadnjem času odkrivamo tega velikana našega naroda. Če hočemo biti moralni, je potrebno ljubezen do resnice postaviti pred 'resnico', ki je bila ustvarjena za take ali drugačne potrebe. Če hočemo biti moralni, moramo priznati, da je bil Filip Terčelj zaradi strahopetnosti in malomarnosti mnogih po krivici zamolčan in pozabljen. Pri raziskovanju okoliščin smrti Filipa Terčelja so priče, dokazi in pronicljivost raziskovalcev drugotnega pomena. Temeljno vprašanje je vprašanje našega srca, je moralno vprašanje, je ponižna odprtost za resnico. Spomnimo se stotnika, ki je križanemu Jezusu prebodel srce.«

Ali bo to odprtost za resnico zmogla današnja slovenska družba, je vprašanje. Vprašanje je tudi to, kako bo glede na novo vedenje o okoliščinah Terčeljeve smrti ravnala uradna Cerkev na slovenskem. A to nikomur od nas ne daje odveze. Stotnik je veroval Rimu navkljub.

 

Je bil Filip Terčelj na seznamu slovenskih mučencev?

 

Gospod Vidmar, duhovniki vipavske dekanije so vam naložili, da vodite prizadevanja, ki bodo morda čez čas pripeljala do beatifikacije duhovnika, rodoljuba in mučenca Filipa Terčelja. Za kakšno nalogo gre?

Duhovniki vipavske dekanije smo se odločili, da ustanovimo Terčeljev odbor, ki naj bi si prizadeval za spoznavanje Filipa Terčelja, iz več razlogov. V odboru smo trije duhovniki, večina članov pa so laiki. Pripravili smo Terčeljev shod v Logu pri Vipavi, zgibanko o njegovi življenjski poti, načrtujemo spominsko mašo ob obletnici njegove smrti. Idej je vedno več, kot jih zmoremo uresničiti. Menimo, da je poznavanje naših korenin upravičeno, dobro in vredno napora, četudi se morda postopek za beatifikacijo oziroma za ugotovitev mučeništva ne bo nikoli začel. Jasno pa je, da smo tudi pobudniki za začetek tega postopka.

 

Mnogi ljudje, med njimi tudi številni duhovniki, so prepričani, da si Filip Terčelj zasluži čast oltarja. V vrhovih Slovenske cerkve, kjer bi se morali postopki za njegovo beatifikacijo začeti, pa ni čutiti posebnega navdušenja. Na trenutke se celo zdi, kot da bi koprska škofija in ljubljanska nadškofija skušali preložiti to breme druga na drugo. Zakaj?

Verjetno je eden od razlogov dejstvo, da je doslej veljala teorija, ki jo je uveljavila Udba, da je bil Terčelj ubit po pomoti: če je bilo tako, to pomeni, da ni bil ubit zaradi vere oziroma zaradi sovraštva do vere. Toda priče, ki so spregovorile – med temi je za ustvarjanje resnične podobe o Filipu Terčelju po mojem najbolj zaslužen gospod Franc Peternelj iz Davče – dokazujejo, da se resnična zgodba o umoru Franca Krašne in Filipa Terčelja razlikuje od doslej uradne verzije, ki je bila splošno sprejeta. 

Drugo dejstvo je, da je Terčelj pripadal ljubljanski škofiji, kajti Šturje so tedaj spadale pod Kranjsko, danes pa spadajo v koprsko škofijo. Poleg tega ne smemo spregledati, da je Terčelj najbolj rodovitna leta preživel v goriški nadškofiji. Umrl pa je na ozemlju današnje ljubljanske škofije. Po Zakoniku cerkvenega prava in drugih dokumentih Katoliške cerkve je za začetek postopka pristojna škofija, na ozemlju katere je kandidat umrl. V primeru, da bi postopek potekal v koprski škofiji mora zato priti do dogovora med obema škofijama.

 

Slišati je, da je Filip Terčelj že bil na seznamu slovenskih mučencev 20. stoletja, na katerem je okoli 50 kandidatov, a so njegovo ime kasneje s tega seznama umaknili. Je to res? Zakaj je do tega prišlo?

Ali to drži, nisem raziskoval. Povprašati bi bilo treba odgovorne v ljubljanski nadškofiji, ki imajo dostop do dokumentov glede tega seznama.

 

Ali pričevanja, ki ste jih zbrali doslej, nakazujejo možnost, da je vendarle šlo za mučeniško smrt? Ja Terčelj umrl tudi za vero?

Po mojem mnenju njegovega svetništva ne dokazuje le njegova mučeniška smrt, ampak tudi njegovo delo na Goriškem, predvsem od leta 1922 do 1927, ki je neverjetno, veličastno, junaško in je dokaz Božjega delovanja. Tudi dejstvo, da je napisal več kot 150 cerkvenih pesmi, ki so uglasbene in jih prepevamo pri bogoslužju, kaže na izredne milosti, ki jih je imel. To nam daje slutiti, da je že deležen nebeške liturgije. Pred smrtjo pa je bil mučenik, zapornik, begunec, blizu bolnikom v umobolnici. Če je bil razlog za likvidacijo dejstvo, da sta nameravala s sobratom Krašno v Ljubljano, da bi tam posredovala za aretirane domačine, je tudi to dokaz svetniške osebnosti, kajti nihče nima večje ljubezni, kakor jo ima ta, ki da življenje za svoje prijatelje. Če bo Terčelj razglašen za svetnika, ga bodo lahko imeli za svojega vzornika in priprošnjika vzgojitelji, cerkveni pevci, kulturniki, psihiatri in politiki. Tudi dejstvo, da se je pod fašizmom boril za slovenski jezik in narod, je po moji oceni dokaz za svetništvo. Naš problem je, da smo vero potisnili v zakristije. Sedanji papež pa poudarja, da brez družbenega nauka Cerkve ne more biti nove evangelizacije.

Čudež, ki ga bo po mojem prepričanju v našem narodu naredil Filip Terčelj, bo v tem, da se bomo začeli zavedati družbene in kulturne razsežnosti vere. Strinjam se s sobratom duhovnikom, ki je v nekem pogovoru dejal: »Tudi če se pogan ali ateist bori za pravice svojega naroda, je to dokaz, da v njem deluje Bog, in si bo s tem prizadevanjem zaslužil nebesa. Če zaradi ljubezni do svojega naroda umre, je mučenec za Kristusa, četudi ni bil krščen in na deklarativni ravni ni bil kristjan.« Menim, da se je Terčelj dobro zavedal, kaj počne, da se je odločal premišljeno in je vedel, kaj ga čaka. Imel je možnost, da bi izbral kariero slavnega pridigarja v kakšnem večjem italijanskem mestu, a se za to ni odločil.

 

Pobudniki beatifikacije so poudarili, da lik Filipa Terčelja lahko povezuje Slovence, saj presega naše delitve. Kako vi gledate na to?

Terčelj povezuje koprsko škofijo in ljubljansko nadškofijo, saj je na neki način pripadal obema. Tudi umorjen je bil blizu meje med Primorsko in Gorenjsko.

Terčelj pa je tudi človek evropskega formata. Ne le Slovencev, povezuje lahko tudi Nemce in Slovence, saj se je na svoje poslanstvo pripravljal v Nemčiji. Povezuje Italijane in Slovence, saj lahko pomaga Italijanom pri razčiščevanju s fašizmom. Z nekaterimi Italijani, ki vedo, da se ukvarjam s Terčeljem, se o tem pogosto pogovarjamo. Prosili so me, da bi pri njih javno govoril o njem. Vprašal sem jih: »Kako to, da vas zanima Filip Terčelj, saj so ga preganjali fašisti?« Mojemu vprašanju je sledil energičen odgovor v italijanskem stilu: »Pa saj ne misliš, da smo tudi mi fašisti?«

 

Filip Terčelj lahko postane tudi katalizator za spravo v našem narodu. Preganjali so ga vsi totalitarizmi takratnega časa, a se ni uklonil nobenemu in je čista žrtev. To mu daje središčno mesto, ki povezuje vse, ki so bili na katerikoli strani, v katerikoli zmoti in so zagrešili take ali drugačne zločine. Tu ostanemo goli pred darom kesanja in odpuščanja. Spoštovanje mrtvih je temeljna civilizacijska norma. Filip Terčelj je priprošnjik, da bi se zmogli odločiti za dar kesanja, odpuščanja in medsebojnega spoštovanja.