Fiktivni rojstni dan maršala Tita

Je čas relativen? Če bi Einsteinovo teorijo preskusili na primeru Slovenije, bi  ji zagotovo lahko hitro pritrdili. Minilo je manj kot 48 ur, odkar je propagandni oglas za oziroma proti pokojninski reformi z Urško Čepin v glavni vlogi zaokrožil po svetovnem spletu, in glej ga zlomka, nihče od politikov iz vladne koalicije ni več vedel kako, zakaj, s kakšnim namenom, za ali proti je bil omenjeni oglas sploh posnet. Kakopak na račun davkoplačevalcev. Še več,  vsi po vrsti so se distancirali od te zadeve in celo hiteli eden pred drugim zatrjevati, da blondinke v posnetem oglasu sploh ne poznajo.

Da bi šlo v Sloveniji za kolektivno amnezijo, se vendarle ne gre bati. Toda ko je govor o kolektivnem spominu Slovencev, je moč kaj hitro opaziti, da je ta predvsem zelo selektiven. Nekatere stvari »pozabimo čez noč » (beri pometemo pod preprogo), drugih se spominjamo na vekov veke. Kot denimo maršala Tita in njegovega »fiktivnega« rojstnega dne, ki je s komunističnimi paradami, kakršne prirejajo samo še v Severni Koreji, pod pretvezo slavljenja mladosti  pel hvalnice diktatorju.  No, na Titovem grobu v Beogradu se je 25. maja zbralo okoli 3000 ljudi iz vseh držav na območju nekdanje Jugoslavije. V Sloveniji pa smo ob tem »nepozabnem« prazniku zaradi dr.  Jožeta Pirjevca ponovno dobili še eno novo knjigo o Titu. Da ja ne bo šlo kaj v pozabo. Titovih časov zagotovo ne bodo pozabili niti vsi tisti posamezniki in njihovi sorodniki, ki so bili v nekdanji državi žrtve njegovega režima.

Kaj je relativnost časa  in vztrajnost spomina zagotovo vsaj tako dobro kot Einstein ali celo boljše vedo tudi vsi sorodniki žrtev pokolov v Srebrenici, četudi je svet nanje v nekaj letih malodane pozabil.  In se jih ponovno spomnil pred nekaj dnevi, ko se je razširila po svetu novica o aretaciji haaškega obtoženca Ratka Mladića v vasi Lazarevo pri Zrenjaninu, ki ga obtožnica haaškega sodišča bremeni vojnih zločinov in genocida med vojno v BiH. Ob Mladićevi aretaciji so v Srbijo priromali pozdravi in čestitke z vsega sveta. Aretacijo so med drugim pozdravili tudi na Nizozemskem, kjer so zaradi vpletenosti svojih vojakov v pokol v Srebrenici sedaj menda  še posebno veseli, generalni sekretar ZN Ban Ki Moon pa jo je označil kot »mejnik«. Toliko o »relativnosti« mednarodne skupnosti, ki se je zganila šele, ko je Bosna že zdavnaj »krvavela«, ob aretaciji Mladića pa se posipa s pepelom. Morda sploh ne razume, da brez pravega sodnega epiloga pred haaškim sodiščem sorodniki žrtev ne bodo  nikoli mogli ponovno normalno zaživeti.

A je že tako, da tudi pravni postopki pogosto prispevajo svojo definicijo relativnosti časa.  V Zavodu Varna pot so tako od ministra za pravosodje zahtevali, da sistemsko uredi sojenje v razumnem roku, prednostno obravnavo že sproženih kazenskih postopkov v primerih najhujših prometnih nesreč. Hude prometne nesreče pomenijo popoln preobrat vsakdanjega življenja, dolgotrajni sodni postopki, neenakopraven položaj žrtev v postopkih in neodgovornost povzročiteljev za dejanja pa žrtvam in svojcem onemogočajo normalizacijo življenja.

V nasprotju s takimi sodnimi postopki pa je po pričakovanjih ekspresno hitra razrešitev z mesta ravnatelja ljubljanske Drame doletela Iva Bana. Ministrica Majda Širca očitke, da je šlo za politično razrešitev, argumentira s tem, da bi, če bi res šlo za tako razrešitev, to lahko storila že prvo leto svojega mandata. No, pa saj že vemo, kako je z relativnostjo časa. Tudi pri političnih razrešitvah.