Evropska platforma spomina in vesti izpostavlja, da teh komaj kdo preganja zločine teh dedičev, da nobeni od postkomunističnih držav ni uspelo vzpostaviti resnične pravne države, da se je komunizem se je ideološko resda moral umakniti, a "novi razred" je obdržal svojo moč.
Ta "novi razred" je leta 1957 opredelil jugoslovanski disident Milovan Djilas, ki ga je opisal kot nov izkoriščevalski razred, sestavljen iz pripadnikov vladajoče komunistične partije. Tudi v novem političnem sistemu je ta razred uspel poskrbeti zase, piše FAZ.
V Rusiji je diktaturo Sovjetov zamenjala plebiscitarna diktatura predsednika, ki s protizahodno in nacionalistično retoriko išče podporo za svojo politiko agresije in destabilizacije sosednjih držav. V vzhodni in jugovzhodni Evropi za fasado demokracije vlada kartel postkomunističnih oligarhov, ki so si podredili države, stranke in medije.
Pričakovanja o spremembah na bolje v teh delu Evrope so bila prenagljena, ugotavlja FAZ, in umik Američanov po domnevnem izboljšanju odnosov med Vzhodom in Zahodom je bil nazadnje le vabilo Putinu k ponovnemu osvajanju izgubljenih ozemelj. Če so v baltskih državah, na Poljskem, Madžarskem, v Češki republiki in na Slovaškem do neke mere uspeli omejiti ponoven vzpon starih elit, so te v Romuniji, v Bolgariji, na Hrvaškem in v Sloveniji tranzicijo prestale skoraj nedotaknjene - v politiki, v gospodarstvu in sodstvu, kakor tudi v visokem šolstvu in v medijih.
V najnovejšem indeksu razvoja demokracije in tržnega gospodarstva v tranzicijskih državah je Fundacija Bertelsmann ugotovila poslabšanje v kar dvanajstih od 17 postkomunističnih držav vzhodne in jugovzhodne Evrope, poroča FAZ. Sociologinja Petra Guasti ugotavlja, da ti negativni trendi niso nekaj novega, temveč jih primerljive študije opažajo že nekaj let. Najočitnejša poslabšanja je moč zaslediti v Bolgariji, v Romuniji in na Madžarskem, medtem ko je napredek opazen v baltskih državah in na Poljskem.
Ni naključje, da so države, ki jim gre najbolje, v glavnem obračunale s svojo preteklostjo. Predvsem na Zahodu kritizirana lustracija se je izkazala za učinkovito. Zatajila pa je v sodstvu, ki je še posebej dovzetno za klientelizem in korupcijo. To je največji problem postkomunističnih držav, je dejal Vytautas Landsbergis, prvi predsednik Litve po osamosvojitvi.
S tem je povezan tudi neuspeh postkomunističnih držav pri razkrivanju in pregonu komunističnih zločinov. Po oceni francoskega zgodovinarja Stephana Courtoisa, izdajatelja Črne knjige komunizma, so komunistični režimi krivi za smrt med 85 in 100 milijonov ljudi. V Romuniji je med leti 1945 in 1989 kar 1,6 milijona ljudi brez obsodbe na sodišču končalo za v zaporu, v taborišču ali v kazenskem bataljonu, pravi Ioana Boca, direktorica memoriala Sighet. Primerjajte to številko s številom primerov kazenskega pregona zoper krivce za tako obsežno nasilje: v zadnjih 24 letih so romunska tožilstva vložila obtožnico le v štirih primerih, med leti 2005 in 2013 pa se sploh niso preganjali politični zločini, storjeni pred letom 1989.