FAZ: Udbovski umori in zadnja žrtev Pliberka

Avstrijska policija nikakor ni mogla razjasniti umora hrvaškega izseljenca Nikice Martinovića (foto v sredini) iz leta 1975, dokler ni prejšnji teden slovenski zgodovinar Roman Leljak razkril svojih odkritij iz Arhiva Republike Slovenije. Leljak ve, kdo je bil morilec, ve, da se nahaja v Nemčiji, in ve tudi, kdo mu je umor naročil, povzema FAZ Leljakova razkritja.

Med Slovenijo in Nemčijo utegne zdaj nastati podoben problem kot že obstaja med Nemčijo in Hrvaško. Hrvaško sodišče je odobrilo izročitev nekdanjega funkcionarja hrvaške Udbe Josipa Perkovića, ne pa tudi šefa hrvaške Udbe Zdravka Mustača, katerih predajo z evropskim pripornim nalogom zahteva Nemčija.

Primer Perkovića in Mustača je ponovno spomnil na teror Udbe na Zahodu, ko so morilci jugoslovanske tajne službe v Evropi, v Severni in Južni Ameriki, v Avstraliji in celo v Južni Afriki do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja ubili več kot 200 ljudi, piše FAZ. Vrhunec tega morilskega obdobja so bila sedemdeseta, a umori niso pojenjali niti po Titovi smrti leta 1980. Udbin teror ostaja še danes ena najbolje varovanih skrivnosti držav naslednic nekdanje Jugoslavije, ugotavlja FAZ.

Med letoma 1967 in 1989 je Udba v Nemčiji umorila 35 hrvaških izseljencev, se FAZ sklicuje na seznam žrtev tajne službe, ki ga je pred leti objavil Večernji list. Za primerjav: hrvaški skrajneži so v Nemčiji umorili dva jugoslovanska diplomata.

Le v redkih primerih so oblasti prijele odbovske morilce, večini se je uspelo umakniti nazaj v Jugoslavijo in so še danes na prostosti. Nekateri, kot je Perković, so po padcu komunističnega režima naredili novo kariero v obveščevalnih službah novih držav, piše FAZ, ki ugotavlja, da se nemško pravosodje v Sloveniji in na Hrvaškem še danes sooča z odporom postkomunističnih oblastnikov.

Leva vlada v Ljubljani pripravlja ponovno delno zaprtje arhivov, ki bi raziskovalcem kot je Leljak otežilo delo. Po letu 1990 ni bil na Hrvaškem ali v Sloveniji obsojen noben komunističen zločinec, res pa tudi v Nemčiji in v Avstriji ni bilo pravega interesa za preiskave Udbinih zločinov, opozarja FAZ. Tito je veljal za prijatelja Zahoda in nihče ga ni želel razjeziti. Je nemška varnostna služba BND odpovedala ali pa je preprosto zatisnila oči, se sprašuje časnik. Willy Brand in Tito sta namreč veljala za prijatelja.

Umora celovškega zelenjavarja Martinovića in nato še Đurekovića, lastnika tiskarne v bavarskem mestu Wolfratshausen, nakazujeta na vpletenost Udbe, piše FAZ. Podobnosti med njima je precej: oba sta bila jugoslovanski tajni službi znana kot aktivna člana opozicijski skupin hrvaške diaspore. Oba sta izdala njuna sodelavca, oba so ubili agenti, ki so v državo prispeli le za umor, v obeh primerih je Udba spretno zabrisala sledi, analizira zločina FAZ.

Leljak je Reporterju razkril podrobnosti Martinovićevega umora. Tega je odobril Janez Zemljarič, tedanji šef slovenske tajne policije in kasneje vodja slovenske vlade, trdi Leljak. Zemljarič obtožbe zanika. Leljak meni, da je storilec moški, ki se zdaj nahaja v Nemčiji, ob tem pa je v zločin vpletel tri slovenske državljane in pokazal seznam dveh ducatov nekdanjih udbovskih agentov, ki so delovali v Avstriji.

FAZ spomni tudi na največji vojni zločin v Evropi po drugi svetovni vojni, ki se je začel na avstrijskem Koroškem pri Pliberku, ko so se jugoslovanski partizani znesli nad kolonami vojakov in civilnih beguncev, ki se pred maščevanjem komunistov poskušali umaknit na ozemlje pdo nadzorom zahodnih zaveznikov. Ti so nazadnje nazaj v roke partizanov poslali ogromno število beguncev in v maju in juniju 1945 jih je bilo umorjenih okoli 100.000 – največ v Sloveniji.

Hrvaški zelenjavar Martinović je skrbel za grobove umorjenih Hrvatov. 30 let po povojnem pokolu je zato postal zadnja žrtev Pliberka, zaključuje FAZ.