Objavljamo prevod članka z originalnim naslovom "Vor dem Sprung auf die Euro-Problemliste", ki je bil objavljen 25. septembra 2011 v Frankfurter Allgemeine Zeitung.
Pred skokom na problemski seznam evra
V Sloveniji vse sile upajo na hitre nove volitve
LJUBLJANA, 25. september. V eni stvari so si v Sloveniji skoraj vsi enotni – morda z izjemo socialdemokratskega premierja Boruta Pahorja, ki je pri glasovanju o zaupnici prejšnji torek pogorel. Majhna država si ne more privoščiti, da bi do konca rednega zakonodajnega obdobja v jeseni naslednjega leta obdržala na oblasti vlado, ki je že več mesecev docela neopravilna. Zaradi tega so iz različnih razlogov levi in desni, stranke, sindikati in podjetniki za hitre nove volitve.
Z gospodarskega vidika so bila tri leta Pahorjeve vlade polomija. Državni dolg se je od leta 2008 skoraj podvojil. Produktivnost in konkurenčnost slovenskih podjetji sta se občutno zmanjšali, s krizo povzročeni padec rasti spada v primerjavi z EU med najvišje. V času konservativne vlade premierja Janeza Janše je bonitetna agencija Moody's leta 2006 še zvišala boniteto slovenskih posojil, v petek jo je ista agencija zopet znižala, kar bo občutno podražilo financiranje državnih izdatkov. Že doslej so bile slovenske banke, ki so večinoma v državni lasti, večkrat dokapitalizirane iz državnega proračuna. Moody's domneva, da se ne bo mogoče izogniti še nadaljnjim dokapitalizacijam bank, kar bo državni dolg še bolj pognalo v višine. Ker so izgledi za rast mračni, se lahko zgodi, da bo Slovenija kmalu pristala na problemskem seznamu evrocone skupaj z vodečo Grčijo.
Slovenija ne trpi samo zaradi posledic neznanske kreditne ekspanzije. Ima tudi izredno restriktivno delovno pravo, velike dajatve in davčne obremenitve, ki s 55 % spadajo v sam evropski vrh in odpor proti tujim vlagalcem, ki je globoko zasidran v oblastnih strukturah. Zaradi začetne prednosti pred drugimi postkomunističnimi deželami, kar izvira iz relativno svobodnega gospodarstva in posebnega položaja Slovenije v Jugoslaviji, je Slovenija na Zahodu dolgo časa veljala za zgledno deželo. Integracija v evro-atlantske povezave je potekala brez težav, kot prva postkomunistična dežela je Slovenija izpolnila Maastrichtske kriterije in 1. januarja 2007prevzela evro. Ta zgodba o uspehu pa je prekrila strukturne šibkosti, ki so prišle na dan med finančno krizo.
Še v začetku novega tisočletja je bilo 50 % podjetji v državni lasti – v Češki republiki in na Slovaškem pa samo še 25 %. Izpuščeno je bilo prestrukturiranje politično vodenih javnih podjetij, medtem ko je prekomerna regulativa zavrla prestrukturiranje privatnih podjetji. Državne banke so bile pripravljene dajati slovenskim oligarhom na voljo kredite, s katerimi so široko razpršeno »družbeno lastnino« centralizirali v svoje roke. Stare naveze v okolju vlade, v levih strankah in medijih, nacionalistični politiki in močni sindikati so naredili svoje, da bi spodnesli odpiranje trga in konkurenčnost.
Konservativna vlada Janeza Janše (2004-2008) je obtičala v obotavljivih reformnih nastavkih. Pod levo vlado Boruta Pahorja pa so reforme popolnoma zastale. Ko je Pahor pod pritiskom dolžniške krize predlagal neodločno pokojninsko reformo, je ta junija na referendumu propadla. H gospodarski krizi se je pridružila še politična, ker je Pahor izgubil dva koalicijska partnerja in s tem parlamentarno večino. Končno mu je spodletelo na glasovanju o zaupnici, ko je želel v svoj kabinet pripeljati pet novih ministrov.
Medtem je Pahor oznanil, da se odpoveduje pravici do ponovnega glasovanja o zaupnici. V torek se izteka rok za imenovanje novega ministrskega predsednika. Če v roku 30 dni ne bo izvoljen nov premier, lahko predsednik države razpusti parlament in razpiše nove volitve.
Avtor: Karl-Peter Schwarz