Faux pas Janeza Janše

Angleži imajo lep pregovor oz. zafrkancijo: »They managed to snatch defeat from the jaws of victory!« (uspelo jim je izvleči poraz iz čeljusti zmage, oz. po domače, izgubili so že dobljeno). Uporablja se za loserje, ki ne znajo zmagati, ko je treba le še zaključiti. Največkrat gre za šport, včasih pa tudi za politiko.

Žal je to tokrat uspelo janši in SDS. Namesto da bi pustili levici, da se utaplja v lastnem dreku in medsebojnih prepirih, so jih spet homogenizirali in, kar je še hujše, polomili so ga pri copy-paste dokumentacije o Velikovcu. Vse bolj se mi zdi, da janša ne razume, da večine ljudi to enostavno ne zanima. To seveda ni prav, ampak tako pač je. Mladih zgodovina že po defaultu ne zanima, starejši se je pri sebi malce sramujejo in se tolažijo v stilu »saj ni bilo tako slabo«, veliko njih ima tudi nekaj masla na glavi, saj so povečini sedeli po raznih sestankih in neumorno »TOZD-ovali« ter pisarili razna poročila o »samoupravnem sporazumevanju«, »družbenem dogovarjanju« in podobnih bedarijah. V neformalnih gostilniških pogovorih so se sicer cel vikend iz tega delali norca in šimfali ter pravili vice, ampak v ponedeljek zjutraj so na šihtu spet začeli klamfati o velikih uspehih socialističnega gospodarstva, najprej o tej in oni petletki, nato o dosežkih pri združevanju dela in sredstev, na koncu pa o »stabilizacijskem prilagajanju aktualnim družbenopolitičnim razmeram«. Mnogi so tudi pisali poročila o »moralno-politični primernosti« tega ali onega tovariša za takšno ali drugačno službeno mesto. Negativno mnenje mnogokrat niti ni bilo posledica prej omenjene abstraktne kategorije, ampak osebne zamere do sorodnika, soseda ali znanca. Zato nimajo radi pogrevanj grehov vodilnih, ker se predobro zavedajo svoje vsaj tihe podpore takratnemu režimu. Delno upravičeno se tolažijo, da druge izbire pravzaprav niso imeli in da je bilo treba nekako pač preživeti. Zato ne marajo slišati, da na Dražgošah in še kje drugje pa le ni bilo vse tako junaško in pošteno, zato ne marajo slišati da so jim komunisti pobili 12000 rojakov (nekaterim tudi sorodnike), zato jih pri Titu zanima le odpor Informbiroju, zato ne marajo slišati za enačenje komunizma z nacifašizmom, tudi če tako sklene EU parlament (»pri nas pa že ni bilo tako slabo«). Večina jih je sicer slutila, da vse ni tako rožnato, ampak so vseeno šli prek tega in si za protiutež napol zastonj postavili bajte in vikende. Ko se je potem ponudila priložnost, so šli najprej na Roško in nato glasovali za samostojno Slovenijo, si s tem pri sebi oprali vest ter zgodbo zaključili. Ne marajo, da jo nekdo spet odpira. janša ali jaz ali kdorkoli se lahko stokrat postavi na glavo, ampak večina volilcev in volilk pač tako razmišlja. Največje zlo diktatur, pa naj se sliši še tako čudno, namreč ni politična (in v našem primeru tudi ekonomska) represija ter vseplošno omejevanje človekovih pravic, temveč moralna izprijenost, katero porodi strah. Ko je človeka strah za življenje, za eksistenco, za bližnje, se je namreč pripravljen ponižati na raven sužnja, narediti in reči karkoli. Le redki so se temu zmogli upreti, še manj je takih, ki so kasneje zbrali pogum ter sebi in drugim priznali, kaj vse so počeli.  Ljudje se še danes bojijo, ne več represije, ampak priznati si, kako jih je bilo strah in kaj vse so posledično počeli. Iz primerov ljudi, ki so bili več mesecev ujetniki raznih afriških, azijskih in latinskoameriških »gibanj«, poznamo refleks nekakšne navezanosti na svoje ugrabitelje. K temu refleksu, k temu »idealu« stremi vsaka diktatura in pri nas je to zelo dobro uspelo. Ljudi poraziti, jih navaditi ponižnosti, klečeplazenja in lezenja v rit. In seveda se zdaj tega nočejo spominjati. Kdo pa se rad spominja lastnega ponižanja in lastnih porazov! Bolje samocenzura in laganje samemu sebi!

Slovensko volilno telo je razdeljeno približno takole: tretjina je za »ta rdeče« oz. levico, tretjina za »ta črne« oz. desnico, preostala tretjina pa je neopredeljena in se ravna po trenutnem stanju, precej jih sploh ne gre na volišče. Ta »nevtralna« tretjina odloča o volilnem izidu. Ljudje imajo poln kufer nesposobne vlade (res ni za vse sama kriva, ampak marsikaj bi lahko postorila bolje) in ravno, ko mu ankete (ki so mu vsled politične orientiranosti njihovih protagonistov tradicionalno nenaklonjene!) kažejo ogromno podporo, se gre človek zabadati v predsednikovo vlogo pri UDBI-nih »podvigih« in pri tem še zapaca z dokumenti. Mene in meni podobno razmišljujoče tretjine janši o Turku ni treba prepričevati, leve tretjine ne bo prepričal, tudi če najde foto/video material kako Turk osebno podtika razstrelivo v Velikovcu, nevtralcev pa to ne zanima. Precej bolj jih zanimajo druge, aktualnejše  teme in dileme, ne pa vèdenje nekega SZDL-jevskega aparatčika pred tridesetimi leti, in to o zadevi, o kateri so bili sveto prepričani, da je konstrukt kapitalistične zarote, zdaj pa so bili (že spet!!) neprijetno opomnjeni na dejstvo, da so se 60 let sami sebi lagali in da, kar je še huje, to počno še danes, v »demokratični in evropski Sloveniji 21. stoletja«! In potem seveda pridejo do neizbežnega sklepa, da je vseeno bolje voliti levico, kot pa »tega janšo«, ki ne more pustiti te naše nesrečne in samozatajevane preteklosti pri miru.