Na slovenjebistriški tribuni zoper arbitražni sporazum je profesor Janko Čar prejšnji teden povedal naslednjo zgodbo. Leta 1944 so čez zimo pri njih doma zdravili očeta, ranjenega partizana. Nekega dne so v hišo prišli oficirji Knoja in se z očetom dolgo v noč zadržali v pogovoru. Ko so odšli, se je v izbo vrnil zgrožen. Prepričal jih je, da ne uničijo črpalk in zalijejo idrijskega rudnika. Če bi to storili, bi se namreč mesto s prebivalci zrušilo v prepad, ki bi nastal, ko bi nosilne konstrukcije rudnika popustile pod vodno maso.
»Moj prvi vtis o komunistih je bil, da so to docela neodgovorni ljudje,« je svojo pripoved sklenil profesor Čar. Mi jo nadaljujemo z njenega konca. Dvojčica neodgovornosti sta laž in demagogija: ljudem boš pač predstavljal, da si kompetentnejši, kot te kažejo dejanja. Dva predsednika republike, na katerih visi ohlapna čast, da sta izšla iz nedrja nekdanje ZKS, sta te dni podprla arbitražni sporazum. Danilo Türk je prepričeval, da sporazum zagotavlja stanje na dan osamosvojitve, Milan Kučan je trdil enako, namreč da dobimo s tem tisto, kar nam je zagotovil že »prvi« arbitražni sporazum, Badinterjeva odločba. Ta predvideva, da je pri nastanku Republike Slovenije in Republike Hrvaške šlo za razdružitev nekdanjih sestavnih enot, ki so sedaj legitimni dediči stare države in njenih meja.Jedro sporočila, ki sta ga najvišje rangirana predstavnika nekdanje partijske elite poslala med narod, je spontano neodgovorna demagogija. Tako pomanjkljiv odnos do temeljne tvarine, ki jima je zaupana v varstvo, do države in njenega ozemlja, ni naključen. Izhaja iz izhodiščne lastnosti današnje slovenske družbe: zmehčanega postsocializma, ki se je degeneriral v vseh točkah odnosa do realnosti.
Realni označevalci Türk-Kučanove retorike so pač drugje, kot jih gospoda želita videti. Ni res, da arbitražni sporazum zagotavlja Sloveniji izhodišče kot v dnevu osamosvojitve: edino, kar z osamosvojitvijo ima, je neupoštevanje enostranskih posegov v prostor po 25. 6. 1991. Mejo pa bo določeval glede na izhodišče kopenske teritorialne razdelitve, ki pripelje po nekdanji republiški meji znotraj SFRJ do izliva Dragonje. Kar se bo potem najverjetneje zgodilo, bo zaris mejne črte po sredini Piranskega zaliva (brez upoštevanja haaškega kriterija pravičnosti je to edina logična odločitev) ter sklenitev teritorialnih voda Republike Slovenije bistveno bolj severno od Drnovšek-Račanove točke T5.
Če bi bila Milan Kučan in Danilo Türk odgovorna politika, potem bi nastopila proti arbitražnemu sporazumu, saj po njem niti teoretično ne moremo dobiti tistega, kar smo uti de facto possidetis imeli 25. 6. 1991. Zadržati ne moremo niti tega, kar sta se leta 2001 zmenila že pokojna premiera dveh držav.
Ker pa tranzicijska levica s sporazumom rešuje kožo tistega, ki ji je v tem trenutku najbolj potreben, Boruta Pahorja, ravna zoper narodni interes. Edino racionalno jedro arbitražnega sporazuma namreč je, da je Borut Pahor leto tega preveč vehementno nastopal v ekskluzivističnem smislu, češ ali Hrvaška v EU in bodo meje urejene po slovenskih zahtevah, ali pa Hrvaška ne bo v EU. Potem so ga poučili, da sistem »niti opeke« ni primeren za razprave na gremijih Evropske zveze, in mu ponudili sporazum. To je bila rešilna bilka za Boruta Pahorja in za tranzicijsko levico, ki ima v rokah zgolj karte z njegovo podobo. Ikona Barbike se je v gospodarski krizi in kronični neuspešnosti vlade sicer obtolkla, njene igre preoblačenja so postale manj zanimive, je pa še vedno edino, kar imajo ljudje iz zaledja na voljo. Zgolj Pahor bi namreč lahko ogrozil zakletega nasprotnika, Janeza Janšo.
Ker poleg dveh predsednikov to ponavljajo vrste »podpisnikov na vpoklic«, v približnem razmerju ena proti petnajst (ena proti petnajst za arbitražni sporazum), mediji, tisk, zbori, liberalne in še kakšne akademije, je postkomunistom uspelo virus neodgovornosti inficirati v celoto družbe. To gre celo tako daleč, da čarodejka javnega mnenja v Delu, Alenka Brajnik, v Pisma bralcev sploh ne pripušča mnenj, ki bi govorila zoper arbitražni sporazum. Če bo propadel 6. 6. 2010, bo Brajnikovo zanimivo povprašati po kriterijih njene objektivnosti. Enako je z Dnevnikom in Večerom. Ni pisma bralcev, ki bi bilo proti sporazumu.
Arbitražni sporazum ni ne prvi ne edini primer (post)komunistične neodgovornosti. Je le eden od refleksov, s kakšnimi ta vrsta ljudi manipulira z zgodovino in državo, v katero se jim je s silo uspelo vtihotapiti leta 1945. Če imamo Slovenci najvišjo davčno obremenitev na planetu, je to zaradi neodgovornega gospodarjenja s t. i. socialno državo. Hkrati pa je ta krinka za množično verigo prelivanja denarja, na koncu katere so le tisti, ki so nekdaj pripadali ZKS (Rigelnik, Šrot, Zidar, če smemo verjeti Zmagu Jelinčiču, celo Hilda Tovšak). Dodajte k temu še dejstvo, da nimamo svobode tiska, da bo na dan razglasitve referendumskih rezultatov natančno osemnajst let, odkar so na nepojasnjen način ubili predsedniškega kandidata v kampanji, Ivana Krambergerja, pa boste razumeli, da je bilo daljno spoznanje Janka Čara o neodgovornosti komunistov časovna kapsula. Ti ljudje drugače preprosto ne znajo.
Referendumski dan je priložnost za odločanje. Ne samo o horizontu slovenske meje z odprtimi vodami, temveč o ljudeh, ki nam pogled nanje že toliko časa zastirajo.