Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Fakulteta za medije

Deli na:

Bojazen, da bi sprostitev visokega šolstva "odpihnila" stare univerze, je popolnoma neupravičena, je v pogovoru za STA ocenil dekan Fakultete za medije Peter Lah. Te univerze morajo po njegovo ostati, "ampak to ne pomeni, da morajo ostati take, kot so danes". Lah obenem opozarja na prednost manjših zavodov pri prilagajanju bolonjski reformi.

Bojazen, da bi sprostitev visokega šolstva "odpihnila" stare univerze, je popolnoma neupravičena, je v pogovoru za STA ocenil dekan Fakultete za medije Peter Lah. Te univerze morajo po njegovo ostati, "ampak to ne pomeni, da morajo ostati take, kot so danes". Lah obenem opozarja na prednost manjših zavodov pri prilagajanju bolonjski reformi.

V petek in soboto bodo tudi na Fakulteti za medije, ki je prve študente sprejela v začetku študijskega leta 2008/09, potekali informativni dnevi. Z njenim dekanom Petrom Lahom smo se pogovarjali o posebnostih študija na fakulteti ter o razmerjih med javnim in zasebnim visokim šolstvom.

Nam lahko na kratko predstavite Fakulteto za medije (Fame)?

Fakulteta za medije izvaja program Mediji in novinarstvo. Nudimo študij na dodiplomski (triletni študij) in podiplomski (dveletni študij) ravni, ki je že od vsega začetka zasnovan kot bolonjski študijski program.

Zastavili smo si kombiniran študijski program, ki vsebuje klasična novinarska in komunikološka znanja in pa znanja s produkcijskega področja (fotografija, film, predvsem pa splet oz. multimedijski sistemi).

Posebna moč fakultete je tudi v tem, da je bil študij že zasnovan kot bolonjski tip študija, tako da nimamo teh včasih tudi travmatičnih izkušenj, ko je treba zadevo zasnovati na novo, saj se bolonjski tip študija precej razlikuje od klasičnega univerzitetnega.

Nimamo skratka problemov, povezanih s prehodom na nove programe, zadeva teče bolj mehko in organsko. Poleg tega v študijski proces vključujemo strokovnjake, ki imajo praktične izkušnje. To so tako novinarji kot ljudje iz produkcijskega področja, kot npr. profesionalni snemalci, fotografi, razvijalci računalniških aplikacij in grafiki.

V čem vidite prednost študija na Famu oz. zakaj bi se študenti odločali za vas raje kot za študij novinarstva na FDV?

Naše fakultete ne vidim kot konkurenco, saj njen cilj ni v tem, da bi bili drugačni. Je pa res, da ko sem se osebno pogovarjal z uredniki in novinarji, so ti pogosto poudarili, da diplomantom, ki jih dobijo, manjka teh praktičnih, obrtnih znanj, zlasti znanj s področja produkcije.

Kolikor poznam sisteme drugod, kjer sem prej delal, recimo v ZDA, nekdo, ki se pripravlja na novinarski poklic ali na službo na področju odnosov z javnostmi oz. oglaševanja - torej kjerkoli na področju komunikologije in novinarstva - potrebuje vsa ta omenjena znanja. Ko gre namreč diplomant na trg dela, delodajalec od njega pričakuje, da bo lahko takoj začel delati, ne pa da se bo moral potem še pol leta ali eno leto uvajati v poklic. V tem vidim moč našega programa.

Na strukturni ravni pa se mi zdi, da je zelo koristno, če imamo več različnih ponudnikov tudi na področju izobraževanja. Mi kot svojo nišo želimo še posebej močno gojiti in poudarjati pripravo novinarjev tako teoretično kot tudi čisto praktično, produkcijsko na to, da bodo dobro zaposljiv kader, da bodo torej delodajalci z njimi zadovoljni, ker poznajo stvari, ker jih ni treba pretirano uvajati, ker so široko izobraženi in se obenem spoznajo na tehniko in medijsko produkcijo.

So izredno negativne ocene o bolonjski reformi študija v Sloveniji, kot smo jih lahko slišali tudi na nedavnem nacionalnem posvetu Visoko šolstvo po letu 2010, realne ali so bolj rezultat tega, da so se večje, etablirane državne univerze slabo pripravile? Znano je namreč, da je bilo veliko novih in prenovljenih bolonjskih programov akreditiranih relativno pozno.

Slovenija je nova država EU in tudi v vseh teh procesih nima te tradicije, kot jo imajo ostale države. V bolj starih, umirjenih in demokratičnih državah je ta proces potekal bolj organsko, in vendar imajo tudi drugod veliko težave z "bolonjo" glede vprašanja, kako osmisliti in narediti prehod iz prejšnjega sistema, ki so ga poznali in v katerem so bili vsi vzgojeni ter po meri katerega je bila pisana vsa zakonodaja, v nov sistem.

Se mi pa zdi, da so se ministri in politiki, ko so sprožili bolonjski proces, zavedali, da evropskemu visokemu šolstvu manjka neka močna povezava z drugimi področji življenja, zlasti z gospodarstvom.

Drugi cilj reforme je bil preko kreditnega sistema narediti zadeve primerljive v smislu pridobljenih kompetenc in znanja. Ko so stvari tako standardizirane, lahko zares steče tudi izmenjava med študenti in med profesorji, veliko lažje je tudi gojiti stike in sodelovanje med univerzami in inštituti.

Specifično v Sloveniji se mi zdi, da smo bolonjsko reformo tako kot druge procese pogosto razumeli kot potrebo, da sami sebe prilagodimo temu, kar je bilo že sprejeto, da v glavnem bolj implementiramo odločitve, pri katerih nismo sodelovali.

Prav tako si znam predstavljati - to je pač moja domneva - da so pri bolonjski prenovi večje univerze pristopile z administrativno logiko v smislu: naša naloga je, da vse te zadeve zdaj prepišemo, tako da bomo lahko izpolnili formalne zahteve bolonjskega procesa. Z vsebino in samimi koncepti pa se niso dosti ukvarjali. Mislim, da je v ozadju te ocene, ki smo jo slišali na omenjenem posvetu, vprašanje, kaj smo dosegli z reformo. Če namreč samo prepakiraš isto vsebino v novo embalažo, lahko narediš celo škodo.

Prednost manjših visokošolskih zavodov je v tem pogledu dvojna: po eni strani je veliko manj inercije kot pri velikem sistemu. Po drugi strani, ker nimamo tako "močne" kulture in zgodovine, lahko tudi dejansko od začetka napišemo nek bolonjski program. Pravzaprav ga je veliko lažje pisati, ker nismo obremenjeni s tem, kako vanj umestiti nekega predavatelja, ki je navajen na nek drug sistem in ki morda osebno meni, da je bolonjski sistem slab.

Velike sisteme je po mojem mnenju zelo težko reformirati in ljubljanska univerza, če vzamem konkreten primer, je ena največjih univerz na svetu po številu študentov.

Prorektor Fakultete za podiplomske državne in evropske študije Peter Jambrek je v nedavni televizijski oddaji Polemika postavil tezo, da gre pri univerzah, ki tvorijo rektorsko konferenco, za nekakšen "kartel". Prav tako se mnogim zdi, da dogajanje okoli vpisa Nove univerze izhaja iz določene bojazni pred konkurenco.

Dejstvo je, da denimo v gospodarstvu večji del inovativnosti prihaja iz manjših podjetij. Ne bom rekel, da se da isto logiko stoodstotno prenesti na izobraževalni sistem, v precejšnji meri pa.

Ravno v tem oziru ta organizacijska inercija pri nas ni tako močna, kot je v večjih sistemih, saj lahko veliko hitreje pridemo z novo ponudbo ter se veliko hitreje lahko prilagodimo.

V tem smislu ta analogija z gospodarstvom velja. Velja pa tudi v smislu, da vse organizacije kot take, birokratske organizacije pa še posebej, prej ali slej podležejo temu, če jih prepustimo njihovi lastni logiki in razvoju, da postanejo samozadostne in da se začnejo bolj ukvarjati same s sabo kot pa s tem, da bodo izpolnile svoje cilje.

Najboljše zdravilo proti tej samozadostnosti je, da te organizacije izpostaviš prepihu. V Sloveniji se veliko govori, da če bomo sprostili področje visokega šolstva in bolj podprli zasebne zavode, tj. jih postavili na več ali manj enakovredno raven z državnimi univerzami, bo ta prepih odpihnil stare univerze in naredil več škode kot koristi.

Osebno mislim, da je ta bojazen popolnoma neupravičena. Te univerze bodo ostale in morajo ostati, ampak to ne pomeni, da morajo ostati take, kot so danes. Tudi rektorji državnih univerz so ugotovili, da ni dobro, da univerze ostanejo take, kot so, ker so potratne, toge itd.

Vprašanje je torej, kako jih reformirati. Če boste njih vprašali, bodo rekli, da z dodatnim denarjem, s katerim bodo razvijali svoje programe.

Lahko pa narediš tudi tako, kot je storila večina zahodnih držav - ne da bi škodovala državnim univerzam -, ki so vzpostavile določeno konkurenco, ki prihaja od manjših in novih subjektov.

Kako ocenjujete odnos sedanje vlade do zasebne pobude v visokem šolstvu?

Sam sem premalo časa zraven, zato nisem čutil na svoji koži ne prejšnje ne sedanje vlade. Zaskrbela pa me je ena zadeva. V zadnjem času sem bil na dveh posvetih, kjer so bili zraven rektorji, in imam občutek, da so v nasprotju z deklarirano akademsko širino zelo ozki, ko gre za vprašanje visokošolskih zavodov, ki niso del državnih univerz.

Razumem, da rektorji zastopajo svoje interese in interese svojih inštitucij. To je popolnoma legitimno, zato rektorji tudi so. Skrbi me pa enačba, ki je prišla do izraza zelo pogosto na teh posvetih, med javnimi in državnimi univerzami oz. fakultetami.

Mi smo javna fakulteta, čeprav zasebna, nismo pa državna. Javni interes na področju visokega šolstva pa zagotavljajo tako državne univerze in inštitucije kot zasebne. Morda bi kdo rekel, da gre pač za malenkost, za besedno igro, vendar ni tako.

Zaskrbelo me je tudi to, da so bili na nacionalnem posvetu o visokem šolstvu, ki ste ga omenili, kot diskutanti povabljeni samo rektorji državnih univerz. Upam, da s tem vlada oz. Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS) (oba sta bila soorganizatorja nacionalnega posveta Visoko šolstvo po letu 2010, op. ur.), ki je javni zavod, ni s tem naznanil, da za ostale ustanove sedaj ni prostora pri mizi.

Naj poudarim, da na posvet ni bil povabljen kot diskutant noben predstavnik zasebnih zavodov. Mi smo del javnega visokošolskega sistema in normalno bi bilo, da se nas kot take tudi obravnava. Za visokošolski sistem in za družbo v celoti bi bilo dobro, da se nas in naše izkušnje upošteva in uporabi.