Njegovo temeljno izhodišče v razpravi je razlikovanje med evolucijo in evolucionizmom: medtem kot je evolucija znanstveno utemeljen nauk o razvoju živega sveta (Hlebš jo sprejema kot hipotezo), je evolucionizem svetovnonazorska razlaga in absolutizacija pojma evolucije.
Darwin je v prvih izdaj svojega slavnega dela O nastanku vrst po naravnem izboru (1859) pisal o tem, da v naravi obstaja samo boj; boj med individui kot tudi boj med vrstami je bila zanj železni zakon evolucije. (Podobno tudi Hitler v Mein Kampfu in pozneje tudi Stalin). Da bi človek napredoval mora biti izpostavljen neizprosnemu boju. Darwin je verjel, da obstoje višje in nižje rase človeka, zato je prerokoval, da bo med njimi prišlo do neizprosnega spopada za preživetje. Ko so pozneje Darwinova dela redigirali, so marsikaj od teh kočljivih idej izpustili.
Ta neizprosni spopad je bolj ali manj reguliran s pravnimi formalizmi. Svoje čase je veljalo naravno pravo, ki trdi, da človeku pripada življenje, dostojanstvo in svoboda po naravi. Temelj ima v Bogu, ker je ustvaril človeka kot duhovno bitje. Razsvetljenci so za merilo vsega postavili človeka. Vrednote kot je svoboda so zasidrane v človekovi naravi.
ddr. Jože Hlebš
Čeprav je bil še vedno prvi avtor vsega bog, to ni bil teistični Bog ampak deistični, je poudaril Hlebš. V evolucionistični perspektivi pa se pojem naravnega prava povsem spremeni: je le še boj med individui, ki ga je treba regulirati. Ob tem je spomnil na izjavo predsednika parlamenta Milana Brgleza, da so se poboji zgodili po naravnem pravu.
»Res so se, a ne po tistem prvotnem, ki je utemeljeno v Bogu, temveč po tistem, kjer vlada pravica močnejšega in uspešnejšega. S tem sem želel ponazoriti, kakšne svetovnonazorske posledica ima lahko evolucionizem oziroma darvinizem, ki je ena od njegovih oblik.«
Hlebš, ki v delu kritično prikaže evolucionistični nauk Teilharda de Chardina, velja za očeta filozofije narave, znanstvene smeri, ki ji je utiral pot na evropske univerze. Deloval je na Salzburški univerzi, kjer je na Filozofskem inštitutu (s statusom samostojne filozofske fakultete) pri Teološki fakulteti doktoriral na temo biofilozofije Bernharda Renscha.
Do upokojitve je na tem inštitutu deloval kot profesor za področje filozofije narave (kozmologije) in filozofije naravoslovnih znanosti.
