Esej o slepoti

Trije zakoni na nedeljskem referendumu so vnaprej izgubljena zgodba. Da bo poraz še bolj boleč, sta poskrbela direktor vladnega urada za komuniciranje Darijan Košir in oglaševalska agenicija Futura. Pokojninsko reformo Pahorjeve vlade je dokončno pokopal oglas z Urško Čepin. To je bil eden zadnjih žebljev v krsto Boruta Pahorja.

Kampanja vladnega urada za komuniciranje v prid pokojninski reformi je bila čista diverzija premierja Pahorja. To je bilo lahko naključje, lahko pa tudi ne. Pahor je pred mescem dni priznal, da ga botri na samozvani slovenski levici poskušajo zamenjati za vsako ceno. Tedaj jim je javno sporočil, da ni lutka. »Tisti, ki jih moja samostojnost pri odločanju moti, vidijo že dovolj v zamenjavi predsednika vlade. Koalicija pa naj kar ostane … malo morgen.« Tako jim je dal jasno vedeti, da se ne bo kar tako predal. Pahor je že pred tem, tako kot Kresalova, zavrnil pobudo Gregorja Golobiča o odstopu vseh treh predsednikov koalicijskih strank s funkcij v vladi.
Če ne gre zlepa, gre lahko zgrda. Odstop Pahorja je pogoj, da v vlado pride »mesija«, popelje samozvano slovensko levico na redne volitve in poskuša poraziti sedanjo opozicijo. A ta scenarij je vse prej kot preprost. Na vidiku še vedno ni »misije«, in tudi če bi bil, ni nobenega zagotovila, da bi naslednjo leto z njim preprečili zamenjavo oblasti. Kaj pa, če Pahorja iz ozadja v navezi z Marijano Kanduti iz Future, nekdanjo tesno zaupnico Toneta Ropa, spodkopava prav Gregor Golobič? Kaj pa, če Urška Čepin ni piarovski spodrsljaj, ampak premišljena politična intriga – del operacije pogorišče, da potem kot feniks iz pepela vstane odrešenik slovenske politične levice in na ta način omogoči Golobiču in njegovi tovarišiji še en mandat na oblasti?
V tem kontekstu tako ni presenetljivo, da se Gregor Golobič skoraj ni prav nič angažiral v referendumski kampanji za sprejem pokojninske reforme. Pa čeprav je na dan, ko je oznanil, da bo odstopil z ministrske funkcije 4. junija, javno obljubil, da njegova podpora, pa tudi podpora stranke Zares, uveljavitvi pokojninske reforme kljub odhodu iz Pahorjeve vlade ne bo nič manjša. To je očitno še ena dvolična igra predsednika Zares. Briga Golobiča pokojninska reforma, njega zanima samo njegovo (ne samo politično!) preživetje. Bolj ko bo Pahor v nedeljo poražen, bolj si bo Golobič mel roke.
»Nekateri smo se šli politiko, drugi pa so v ozadju skrbeli za svoje posle in interese,« v intervjuju za tokratni Reporter skesano prizna poslanka Zares, Cveta Zalokar Oražem. Bila je ena največjih Golobičevih zagovornic, na koncu pa je, kot pravi, doživela izjemno hladno prho. Zdaj, ko bo morala oditi iz parlamenta, saj se bo na njen poslanski sedež usedel predsednik Zares, tudi Oražmova pove, da je Golobič vlekel vse niti iz ozadja in opravljal umazano delo. Da ti očitki na njegov račun niso samo plod bujne domišljije privržencev teorije zarot.
Namesto s pokojninsko reformo se Golobič zadnji mesec še bolj obsedeno ukvarja z biznisom. Z energetiko, mediji in konsolidacijo gospodarskega imperija Bojana Petana. Veliki oranžni dvoličnež je že davno spoznal, da se živi od poslov in ne od ideologije. Da je ideologija samo sredstvo, da prideš do državnega (davkoplačevalskega) denarja. Po odhodu iz politike, potem ko bo Zares na naslednjih volitvah skoraj gotovo ostal pred parlamentarnim pragom, se gotovo ne bo ukvarjal samo z oljkarstvom na svojem posestvu v Vinjolah na slovenski obali.
Golobič se je pred leti vrnil v politiko, da bi se kot vampir napil sveže krvi. Da bi zagotovil nov dotok denarja svojemu gospodarskemu omrežju – nove posle in nove pogodbe. Politični projekt Zares je bil samo sredstvo za dosego lastnih interesov. To, da so zanj bolj pomembni posli kot stranka, je Golobič dokazal že pred dvema letoma ob izbruhu afere Ultra.
Veliki oranžni dvoličnež namreč dobro ve, da je oblast minljiva, da se lahko zamenja vsake štiri leta, kapital, posli in denar pa ostajajo. Golobiča je najprej spregledal Matej Lahovnik, zdaj ga je spregledala še Cveta Zalokar Oražem.