Druga največja vladna stranka Zares, ki je zadnji konvenciji v Mariboru predstavila vizijo štiridimenzionalne Slovenije (4 – D: dobra država, dialog kultur, družba znanja in dodana vrednost), spet prevzema vajeti Pahorjeve vlade v svoje roke. Potem ko je v strahu za »ljubi kruhek« utihnil odstopljeni gospodarski minister Matej Lahovnik, je njegov nekdanji strankarski šef Gregor Golobič takoj začel menjavati neprave direktorje državnih podjetij in se spet dal izvoliti za predsednika stranke Zares.
Golobič je s tem še enkrat dokazal, da je kot mačka, ki ima devet življenj in da se vsakič, ko pade, zmeraj postavi na noge. To pravilo najbrž velja samo do naslednjih volitev, na katerih se »oranževcem«, kot kažejo javnomnenjske raziskave, ne piše prav nič dobrega.»Stranka, to sem jaz,« je po zadnji izvolitvi za naslednja tri leta še bolj vase prepričan »eden in edini« predsednik eksotične politične druščine, ki si je nadela čudno ime Zares in se (pre)oblekla v oranžne barve. A na predsedniške volitve, ki so tekle po pošti in so jih v Zares javnosti predstavljali kot vrhunec neposredne demokracije, je takoj padla senca dvoma. Golobič naj bi dejansko dobil samo okoli 30-odstotno (574 glasov) podporo vseh članov stranke Zares, katerih številka naj bi se gibala med 2000 in 2500. Pa še ta podpora je vprašljiva, saj so se že pojavili sumi, da je bilo glasovanje po pošti organizirano. Sporen je bil že čas volilne konvencije tik pred lokalnimi volitvami, na katerih bo stranka Zares, kot kažejo zadnje ankete javnega mnenja, dočakala še eno hladno prho.
Predstavljena vizija štiridimenzionalne Slovenije gre lepo v uho, najmanj tako kot Golobičeve floskule o novi politiki. Kaj več kot lepe besede pa vse to skupaj ni. Še posebno zato, ker te visoko doneče besede širijo ljudje, ki so v svoji politični zgodovini bili pravo nasprotje tega, kar že vse od ustanovitve stalno ponavljajo. In tudi njihova dejanju v zadnjih dveh letih, odkar so po štirih letih premora spet na oblasti, govorijo prav nasprotno. Pri Zares gre za druščino kvazilevičarskih političnih skrajnežev (»oranžnih talibanov«) in dvoličnežev, ki eno govorijo, delajo pa povsem nekaj drugega. Predvsem gre za ljudi, ki gledajo na svet zelo omejeno – enodimenzionalno!
Po odhodu najpopularnejšega ministra Mateja Lahovnika iz Pahorjeve vlade, je Golobič začel prevzemati tudi tisti del gospodarstva, ki ga je prej obvladoval »svojeglavi čudežni deček iz Velenja«. Golobič se je ob izdatni podpori »medijski hujskačev s POP TV« spravil najprej na direktorja Pošte Slovenije Aleša Hauca. Prvi človek v stranki Zares, ki je že v času dolgoletne vladavine LDS »haral« po državi ob podpori vdanega medijskega orkestra, je po aferi Ultra znova sklenil pakt z vodstvom največje komercialne televizije. Interesi so obojestranski – oni njemu pomagajo rušiti neprave direktorje, on pa njim obljublja velike finančne bonitete, ki jim jih bo na račun nacionalne televizije prinesla nova medijska zakonodaja. Če bo uspešna zadnja medijska gonja proti prvemu poštarju Haucu, bodo domine začele padati še naprej. Na udaru je tako že vodstvo druge največje državne banke – mariborske NKBM, Golobič pa si želi podrediti tudi tisti del energetike, ki ga je obvladoval »oranžni odpadnik« Lahovnik. Naslednja za Haucem naj bi bila na Golobičevi muhi tudi Pahorjeva »stevardesa« Simona Dimic, ki naj bi odletela takoj po lokalnih volitvah.
Toda v ozadju velikega medijskega moraliziranja o (pre)visoki Haučevi plači naj bilo v resnici predvsem osebno maščevanje prejšnjega direktorja Pošte Alfonza Podgorelca, ki je danes eden od vodilnih politikov Golobičeve »oranžne bratovščine«. Hauc, ki je zamenjal Podgorelca, je naročil revizijo poslovanja, ki je odkrila kopico nepravilnosti. Nadzorni svet in uprava Pošte sta zato proti prejšnjemu direktorju in njegovem namestniku vložila odškodninsko tožbo v vrednosti 2,3 milijona evrov. Poleg tega je Hauc s podjetjem Ultra, katere posredni solastnik je predsednik Zares, prekinil pogodbo in si s tem najbrž nakopal sovraštvo »najbolj poštenega in pravičnega« politika na zemeljski obli.
Golobič je tako pameten, da se zaveda, da je treba najprej poskrbeti za svoje zasebne interese (za Ultro), javni interes zanj ostaja drugorazredno vprašanje. Oblast je minljiva, zasebni posli z javnim sektorjem pa ostanejo.