Doslej revica ni imela nobene posebne sreče, da bi lahko rekli, da je upravičila svoj obstoj, če odštejemo njeno seksualno fantaziranje na njenem blogu o takratnem direktorju TVS Jožetu Možini.
Ministrica za kulturo in ne kulturna ministrica Majda Širca je po več kot polovici svojega utrujajočega mandata končno dosegla pomembno zmago! S položaja direktorja nacionalne gledališke ustanove je nagnala Iva Bana, sicer izvrstnega igralca. Iskrene čestitke!
Človek naj bi po prepričanju ministrice storil toliko hudih dejanj, da ji kaj drugega tudi ni preostalo. Te Banove grehe je zasledila v številnih medijih in v enem anonimnem pismu, kar so argumenti, ki bi opravičili tudi smrtno kazen. Gre za občudovanja vreden donesek kulturnega ministrstva in Širce osebno h kulturi v državi, h kulturnemu načinu političnega komuniciranja in posebej k ponavljanju izkušenj s hitrimi sodišči, kjer ne štejejo dokazi, ampak politična moč. Še enkrat čestitke Širci.
Reklo, da tudi slepa kura zrno najde, se je hvala bogu potrdilo tudi na primeru Majde Širca! Doslej revica ni imela nobene posebne sreče, da bi lahko rekli, da je upravičila svoj obstoj, če odštejemo njeno seksualno fantaziranje na njenem blogu o takratnem direktorju TVS Jožetu Možini. Na referendumu ji je padel življenjski projekt – novi zakon o RTV. Zanj je njeno ministrstvo porabilo ogromne davkoplačevalske denarje; za ta zakon je ministrica bila pripravljena diskreditirati celo plejado menda uglednih medijskih strokovnjakov, v resnici pa jih je po domače rečeno nategnila: vse, kar so predlagali, je ignorirala, njen pravni strokovnjak Žurej, ki danes greje stolček neke državne agencije, pa ji je za lepe denarje ta zakon, ki je padel, tudi napisal. In še enega – medijskega, ki bo prav tako končal na smetišču zgodovine, ker je izdelek boljševističnega in ne liberalnega laboratorija KGB. Kar lahko pomeni, da je Žurej dober, ministrica bistra, zakoni pa katastrofalni. V sedanjih časih je namreč vse mogoče.
Seveda pa je širši javnosti ostal skrit in prikrit njen zadnji adut – to je njena kulturna strategija, za katero je izjavila, da je »tako eksplozivna, da si je ne upam potegniti iz svojega predala.« Potegneš kulturno strategijo iz predala in – booom. Zato je upravičena domneva, da je Šircina kulturna strategija v resnici teroristični akt; samo ni še pojasnjeno, ali njene al kaide ali njenih talibanov. Prej ko ne bo tudi to lepega dne pojasnjeno in zato je dobro ter primerno, da ministrica javno nastopa v svojem mediju ter odgovarja na usodno vprašanje slovenstva: kaj si misli o »izpadu« danskega režiserja Larsa von Trierja na festivalu v Canesu, čeprav je zadnjemu oslu jasno, da se je človek odlično ponorčeval iz antisemitizma. Von Trier ni Darjan Košir, direktor vladnega urada za komuniciranje, padlega odgovornega urednika Pivovarniškega lista, ki ga po nemarnem imenujejo Delo! Košir ne ve več, kaj počenja, niti tega ne, kaj govori in kaj piše. To je človek, ki demantira samega sebe, ki obožuje samega sebe in ki je tudi po zaslugi aktualne kulturne politike Zaresa, koalicije KGB in Širce prostor slovenstva dodatno onesnažil s plastično industrijo. Von Trier bi kot pameten cinik v tem primeru ostal popolnoma brez besed.
In (do)končno: kaj ne bi bilo pošteno, prav, primerno in v skladu s krilatico njene stranke o novi politiki, če bi Majda Širca zaradi vsega tega vrnila v državno blagajno ves davkoplačevalski denar, ki ga je prejela v obliki lepe plače? Potem pa šla na neplačani dopust do novih volitev. Ta predlog je lahko neumen, ker je vanj vtkana neka politična kultura, malo morale in nekaj civilnih občih vrednot. To pa dokazljivo ni del nove politike ne Zaresa in ne te koalicije.