Nedavna oddaja Intervju, v kateri je novinar TV Slovenija Jože Možina gostil zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana, še vedno buri duhove. Dežman je povedal nekaj dejstev o »narodnoosvobodilnem boju«, ki so zlasti razvnela predsednika zveze borcev Tita Turnška in poslanca SD Marka Koprivca, priredili so celo shod v Kopru, na katerem so častilci revolucije Možini in Dežmanu napovedali mučeništvo.
Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Ilinka Todorovski je prejela množico odzivov v podporo Možini in tistih zoper njega. Postavila se je na stran tistih, ki si takšnih oddaj na TVS ne želijo več. Resnica pač boli. Meni, da uredništvo informativnega programa za obravnavo zgodovinskih nesoglasij o polpretekli zgodovini, o povojnih pobojih in spravi ni izbralo ustreznega žanra (intervju) in da takšna oddaja »ni primerna za razčiščevanje strokovnih tem iz travmatične preteklosti«. Možini očita enosmerna in sugestivna vprašanja.
Toda poznavalci so nas opozorili, da so mnenja Todorovske glede oddaje pričakovano pristranska. Varuhinja pravic gledalcev naj bi namreč v komunističnem režimu sodelovala z zloglasno Službo državne varnosti (SDV). To smo preverili na seznamu Centralne aktivne evidence RSNZ iz leta 1987 (objavljen je bil na udba.net) in ugotovili, da je pri Ilinki Todorovski (rojena leta 1966 v Novem mestu) zapisana številka dosjeja 0014000-05907.
Igor Omerza: Registrirani viri so sicer samo poročali, registrirani sodelavci pa so dobivali tudi naloge, bili so proaktivni.
Po besedah publicista Romana Leljaka, raziskovalca delovanja in zločinov SDV, so bili pod dosjeje z oznako 14000 uvrščeni registrirani viri SDV (preostalo je številka posameznega dosjeja). Ljudje, ki so bili registrirani viri, so se zavedali, da sodelujejo z SDV, pravi Leljak. Dajali so potencialno koristne informacije o ljudeh iz svojega okolja, službe, s fakultete. Pomeni, da niso o določeni temi zgolj govorili z nekom, ne da bi vedeli, da gre za človeka iz SDV. Ni pa nujno, da so svoje sodelovanje potrdili s podpisom izjave. Leljak je opredelitev registriranih virov zapisal v knjigi Špiclji Udbe 3.
Tudi raziskovalec delovanja Udbe in publicist Igor Omerza je na podlagi svojega dolgoletnega sistematičnega preučevanja udbovskega gradiva prepričan, da so registrirani viri vedeli, da so zaupniki Udbe. Registrirani viri so sicer samo poročali, registrirani sodelavci pa so dobivali tudi naloge, bili so proaktivni.
Ilinka Todorovski se je na naše poizvedovanje, kakšne informacije je dajala SDV, kdaj, kje in o kom, odzvala precej burno. Obžaluje »insinuacije in blatenja, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih kot odziv na moje poklicno delo … Še posebej bi me žalostilo, če bi se poskusom osebne in poklicne diskreditacije pridružil vaš medij.« Dodala je, da si »najmanj želi, da bi bila prisiljena svoje dobro ime zaščititi po pravni poti«.
Kategorično zanika sodelovanje z SDV. Ne razume, zakaj bi bila na kakršnemkoli takšnem ali drugačnem seznamu katerekoli službe. Velja še pojasniti, da je med izdelavo CAE leta 1987 v Ljubljani študirala na FSPN (zdaj FDV). Če je nekdo po tem letu napredoval od statusa vira SDV v status sodelavca (na primer Zmago Jelinčič), to v evidenci ni registrirano.