Gre za tretjo največjo srbsko banko, katere lastnica je srbska država. Trenutno so ponudniki trije: NLB je ponudila 450 milijonov evrov, srbska banka AIK 430 milijonov evrov, avstrijska Reiffeisen 390 milijonov evrov, znesek četrtega ponudnika, to je ameriški sklad Ripplewoods Advisors, ni znan, vendar naj ne bi presegal ponudbe, ki jo je oddala NLB.
Ta informacija je odjeknila kot veliko presenečenje na slovenskem bančnem trgu, saj je doslej prevladovalo mnenje, da je bila septembrska nezavezujoča ponudba posledica srečanja med Šarcem in Vučićem. Spomnimo, po uspešni privatizaciji NLB, torej prodaji delnice banke na londonski in ljubljanski borzi na začetku leta, je država s 25 odstotki in eno delnico postala največji posamični lastnik NLB.
Prav prevzem Komercialne banke, ki je vrednoten na dvakratnik privatizacijske vrednosti NKBM, pa je postal predmet spora med novimi lastniki in upravo. Po naših informacijah ameriški skladi niso naklonjeni prevzemu. Razlog za to je enostaven, ob nakupu je bilo novim lastnikom obljubljeno, da bi po dividendni politiki banke 70 odstotkov dobička namenili novim lastnikom delnic.
Toda skoraj polmilijardni znesek bo moral priti od nekod, kar pomeni, da je zelo verjetno znižanje višine dividend. Ta morebitni prelom dogovora je seveda zelo slab signal za finančne trge. Nenazadnje bi nižja dividenda pripeljala do nižje dividendne donosnosti, to pa bi na borzi zlomilo ceno delnice NLB in povzročilo zaplete v poslovni politike banke.
Seveda obstaja možnost dogovora z ameriškimi skladi, toda tudi ta ne bi bila poceni in bi celo povzročila stroške državi. Skorajda pol milijarde evrov bi lahko banka za prevzem dobila tudi z dokapitalizacijo. Ker je država največji lastnik, bi morala pri taki dokapitalizaciji sodelovati, nastala bi paradoksalna situacija, v kateri bi država znova dokapitalizirala največjo slovensko banko, in to po uspešni sanaciji ali, če že želite, država bi po dokapitalizaciji NLB z davkoplačevalskim denarjem plačala prevzem Komercialne banke.
Prav prevzem Komercialne banke, ki je vrednoten na dvakratnik privatizacijske vrednosti NKBM, pa je postal predmet spora med novimi lastniki in upravo. Po naših informacijah ameriški skladi niso naklonjeni prevzemu.
Toda prelom zaveze novim lastnikom ni edini. Spomnimo, da kljub uspešni privatizaciji NLB dve zavezi do Evropske komisije še ostajata. Do konca leta mora NLB, prvič, odprodati svojo kapitalsko udeležbo v NLB Vita, in drugič, ne sme vstopati v nove prevzeme.
Ravno slednje pa je NLB prekršila, ko je prejšnji teden oddala zavezujočo ponudbo za nakup srbske banke. S tem so nastala pravna tveganja, saj je povsem mogoče, da bo iz Bruslja prišla ponovna tožba zaradi kršitve zavez in da bo to tožbo spremljala odškodnina, ki jo bomo morali plačati davkoplačevalci.
Kaj je pravzaprav prevzemni cilj NLB? Srbska država je vstopila v Komercialno banko po tem, ko se je leta 2014 razkrilo, da so s ponarejanjem dokumentacije v tej banki prikrili za petino oziroma za 230 milijonov evrov slabih posojil, ki so bila podeljena kot praktično nepovratna sredstva podjetjem srbskih oligarhov (recimo podjetju Rudnap).
Čudaško je tudi dejstvo, da namerava NLB prevzeti srbsko banko pri ceni, ki je na 80% knjigovodske vrednosti, medtem, ko se je na začetku leta delnica NLB prodajala pri 65% knjigovodske vrednosti.
Eden izmed najbolj odgovornih za slaba posojila in ponarejanje dokumentacije je bil član uprave, francoski državljan Philippe Delpal, ki je sredi leta 2018 zapustil banko. Njegova kariera izven Komercialne banke ni trajala dolgo, saj je bil letos avgusta aretiran v Ruski federaciji. Razlog?
Poneverjanje poslovne dokumentacije ruskega finančnega sklada. To seveda navede na vprašanje, ali je Komercialna banka res sanirana in koliko sredstev bo morala v banko še investirati. Nenazadnje se prevzemna tarča bremena slabih posojil še ni rešila, saj je delež teh posojil v tej banki precej nad srbskim povprečjem (9,5 % proti 6,4 %).
Komercialna banka, ki po sanaciji znova ustvarja dobiček, je v zadnjem letu kljub rasti bilančne vsote nazadovala s položaja druge največje srbske banke na tretje mesto. Poleg tega njeno razmerje posojila proti depozitom kažejo, da je banka zelo šibka na področju kreditne dejavnosti in je trenutno bolj kot ne nekakšna hranilnica. To seveda pomeni, da se bodo morali v NLB, če prevzamejo Komercialno banko, zanjo še bolj potruditi, predvsem pa vložiti več sredstev, da dosežejo kreditni potencial.
Čudaško je tudi dejstvo, da namerava NLB prevzeti srbsko banko pri ceni 80 odstotkov knjigovodske vrednosti, medtem ko se je na začetku leta delnica NLB prodajala pri 65 odstotkih knjigovodske vrednosti. To je eden izmed indikatorjev, ki kaže na dvom, ali morda prevzemna cena 450 milijonov evrov ni prenapihnjena.
Dodaten dvom vnaša tudi dejstvo, da bo NLB ob nakupu srbske banke pridobila tudi za 1,1 milijarde evrov obveznic države Srbije. Tako visok znesek bi NLB presežno izpostavil srbskemu deželnemu tveganju in čisto verjetno zadel ob regulacije dovoljene izpostavljenosti, ki jih narekuje ECB. Glede na to, da banko z obveznicami prodaja prav država Srbija, je težko verjeti, da bo proces dezinvestiranja iz teh obveznic za NLB enostaven, neboleč tin brez stroškov.
Tokrat se kršijo zaveze Evropski komisiji in novim lastnikom banke in tudi tokrat so ponudbe za sklenitev posla prišle po sestanku vodstev slovenske in srbske politike oziroma po srečanju Šarca in Vučića.
Zakaj namerava uprava NLB prevzeti vsa ta tveganja, ni jasno, posebno ob nenaklonjenosti nove lastniške strukture. Očitno pa že more nekje imeti podporo, ki jo je lahko dobila le pri največjem posamičnem lastniku – slovenski vladi. To tudi ni neobičajno, če se spomnimo, da je ob obisku Šarca v Moskvi bilo podpisanih več pogodb, tudi pogodbe med Petrolom in Renovo, s katero je slovenska vlada prekršila mednarodni embargo poslovanja za to rusko podjetje.
Tokrat se kršijo zaveze Evropski komisiji in novim lastnikom banke in tudi tokrat so ponudbe za sklenitev posla prišle po sestanku vodstev slovenske in srbske politike oziroma po srečanju Šarca in Vučića. Za nameček ni prvič, da se ta dva državna vrha dogovorita o vstopu slovenskih bank v proces srbske privatizacije, spomnimo samo na prevzem kragujevške Credy banke od NKBM v času Pahorjevega sestajanja s srbskim vladnim vrhom.
Praviloma so se slovenski bančni posli na balkanskem trgu končali tragično z visokimi deleži slabih posojil in sanacijami. Tokrat se zdi, kot da gre za ponovitev, ki poteka ob sicer zmanjšani prisotnosti države, a vseeno. In zdi se, kot da bo nekje spet izdan račun za davkoplačevalce, na srečo samo še v razmerju 25 odstotkov + 1 delnica. Ta posel bo zapletel marsikaj, razpletel pa ničesar.
Srbski prevzemni posel bomo podrobneje analizirali v tiskani številki naslednjega Reporterja.
