Nobena davčna reforma ni prava, če obenem ne zmanjšate javnofinančnih izdatkov. Lahko sicer izpeljete davčno optimiziranje v smislu povečanja nekega davka in hkratnega zmanjšanja drugega. S tem lahko dosežete neki makroekonomski učinek, na primer razbremenitev plač, kar obljublja tudi koalicijska pogodba.
Predlog, da bi bila dohodninska lestvica manj progresivna, je v redu predlog. Vendar morate to financirati z zvišanjem nekega drugega davka. Če bi bil to na primer pravi davek na nepremičnine, bi bilo lahko to potencialno koristno, če bi bil v primeru zvišanja nevtralen, torej če bi samo nadomestil izpad davčnih prihodkov iz naslova razbremenitve plač in ne bi agregatno povečal obdavčitev. In če bi ta davek obremenjeval zemljišča, ne bi pa bil davek na nepremičnine, to je na stavbe.
Ne smemo obdavčiti nepremičnin, ampak je treba spodbujati gradnjo nepremičnin, obdavčite pa lahko rente, ki izhajajo iz zemljišča. Če obdavčite zemljišča, ne bo nič manj zemljišč v Sloveniji, če pa obdavčite stavbe, pa bo manj stavb ali bodo manjše. Večji učinek od uvedbe davke na nepremičnine bi pomenila racionalizacija javnega sektorja. Pokojninska reforma bi lahko razbremenila podjetja in proračun in na ta račun bi lahko znižali davke. Reforma javne uprave in javnega sektorja – manjša administracija in manjše število zaposlenih – bi tudi lahko razbremenila gospodarstvo.
Tudi reforma zdravstva bi lahko znižala davke. Brez strukturnih reform torej ne bo šlo. Ves sistem je prevelik in nefleksibilen. Še huje, se celo povečuje. Javni sektor zdaj zaposluje že več kot 170 tisoč ljudi, namesto da bi te ljudi poskusili aktivirati v zasebnem sektorju.
INTERVJU V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
