ženska Dobra karma

Navade, s katerimi si zgradite samospoštovanje

krč, roka Svet24.si

Med koronakrizo je 22 ur na dan igral ...

janez jansa bobo1 Reporter.si

Kako je Janša klical na Reporter in spraševal ...

koroanvirus, aplikacija, sledenje, nadzor Svet24.si

Čakanje na delo se lahko še podaljša. Sledilna ...

avdo-avdić Necenzurirano

Hrvaški obveščevalci delajo z Janševimi ljudmi...

jelena karleuša Odkrito.si

Znan IQ Jelene Karleuše

Tanja Žagar Njena.si

Tanjo Žagar zasuli s čestitkami za drugo ...

Slovenija

Glavno vprašanje in glavna dilema: kako za vsako ceno obdržati vse tisto, kar je bilo naropano in ukradeno od leta 1945 naprej?

Deli na:
Glavno vprašanje in glavna dilema: kako za vsako ceno obdržati vse tisto, kar je bilo naropano in ukradeno od leta 1945 naprej?

Sem oseba s statusom lastnika ene največjih slovenskih slikarskih umetnin, slike Ivane Kobilca Kofetarica. Slika je sicer moja, ostala pa je v posesti države po določbi zakona o denacionalizaciji. Shranjena je in kot del stalne zbirke stalno razstavljena v prostorih Narodne galerije v Ljubljani. - Foto: Bobo

Kaj takega, kar vam bom opisal, je možno doživeti samo v državi članici EU, ki se ponaša z nadvse poudarjeno demokratično družbeno ureditvijo, ki pa je hudo majava na nekaterih področjih. Kajti ne more se več skriti komunistične provenience, izvirajoče iz dejstva, da je bila nekdanja komunistična elita – danes še vedno toliko nehrabra, da se trudi ostati skrbno skrita kot globoka država – zelo aktivna botra novorojenemu demokratičnemu detetu in vsemu tistemu, kar miselnost rdeče elite skozi čas in aktivno vlogo prinaša današnjemu trenutku.

Ta njihova prežetost s strahom, izvirajočim iz vedno bolj grozljivih dognanj stroke o temeljih, na katerih je bila zgrajena komunistična preteklost, ter spoznanje večine Slovencev, kdo in kaj so ti predstavniki rdečega plemstva v resnici bili in so še vedno, kaj je bil in je skozi dobro izšolano in indoktrinirano plemenito potomstvo še vedno njihov pravi cilj, ta prežetost jih bo počasi pregnala na svetlo. Prav zanima me, ali se bodo v tistem trenutku vsaj toliko streznili od nekdanje oblastvene pijanosti, da si bodo upali spet dati pravo ime, ki so ga toliko desetletij nosili.

Nikjer nisem zasledil kakršnekoli zakonske prepovedi obstoja Komunistične partije Slovenije. Torej? Kako pritlehna, a silno označujoča poteza! Preimenuješ staro in okorelo politično združbo, ji nadeneš novo ime, si umiješ roke in si trdno prepričan, da je z vodo od pranja rok odplavala tudi vsa preteklost in zgodovinski spomin. Ne! Nikakor ne, današnji gospodje in gospe, da ne rečem dame in včerajšnji tovariši in tovarišice! Tako enostavno pa vseeno ne gre!

Če sem čisto iskren: razmere so se vseeno vsaj toliko spremenile, da se tej eliti sploh ni treba več kaj posebno prikrivati in skrivati zaradi tiho glodajočega strahu, ki se mu reče tudi slaba vest! Do danes ni še nihče odgovarjal za posilstvo naroda s komunizmom in za nasilne zablode in neštevilne laži in prevare v imenu nove ideologije, predvsem pa za krvavo zlo, s katerim so si komunisti prilastili oblast.

Zakonska odločitev, da se ukradeno vrne samo v last in ne tudi v posest, ker je taka odločitev v »najširšem interesu ljudstva«, je, milo rečeno, ena največjih in umazanih novodobnih lopovščin.

Z miselnostjo in fiksno idejo o vsemogočnosti in nezmotljivosti ideologije, ki jo je definitivno povozil čas, predvsem pa s skritim upanjem, da bo komunizem večno na oblasti, kar je tipična bolezen vseh diktatur in kar zelo koncizno potrjuje zgodovina, so seveda pripadniki rdeče falange aktivno pomagali krojiti rojstvo nove države in oblikovati njena nova oblačila, a čim bolj po svoji meri in okusu. Čudno? Glavno vprašanje in glavna dilema: kako za vsako ceno obdržati vse tisto, kar je bilo naropano in ukradeno od leta 1945 naprej?

To temeljno dilemo sestopljenih je pomagala reševati na novo nastajajoča zakonodaja, kjer so njeni snovalci, odnosno tisti izkušeni in dovolj prevejani »naši« pravniki, znali spretno poskriti marsikatero pravno kukavičje jajce, tako v ustavo, ki je temeljni dokument državnosti, še bolj pa potem v posamezne zakone. Vse z namenom, da si ohranijo, čeprav sestopljeni in torej »enakopravni«, dovoljšno mero nadzora nad spremembami v novonastali državi – da vladajo pod novim imenom in obleko naprej! Vsa ta pravniška kukavičja jajca v naši veljavni zakonodaji so seveda podtaknjena v »imenu ljudstva in za ljudstvo«! Zveni znano, mar ne!

Ustava kot najvišji in tako rekoč nedotakljivi pravni akt v vsaki državi ima za nalogo, da uredi in nadzoruje podrobnejšo pravno ureditev v državi. Država Slovenija prisega na spoštovanje prava in tako je prav. No, vsaj moralo bi biti tako. Pa ni, dokazano ni! Ustava omenja, sicer veliko preohlapno in ne natančno determinirano, zasebno lastnino kot temelj ekonomskega družbenega sistema. Družbenoekonomski sistem v Sloveniji je od trenutka uveljavitve samostojne države Slovenije kapitalistični sistem. Vsakdo, kdor se vsaj malo spozna na te zadeve, natanko ve, kaj pomeni in kako se je treba obnašati do zasebne lastnine.

Ne enkrat je bilo moč prebrati stavek: »Zasebna lastnina je sveta in nedotakljiva pravica vsakega državljana!« In spet smo pri enakih in bolj enakih državljanih in njihovih pravicah. Morda res, ampak le v gnilih, starih kapitalističnih državah. V moderni, očitno pravno brezhibno urejeni državi, kamor se prišteva Slovenija, seveda ni tako. Da se motim, pravite? Nikakor!

Na področju pravne ureditve obstaja zakon o denacionalizaciji, sprejet na podlagi številnih pritiskov od vsepovsod in s plemenitim namenom poprave krivic iz obdobja od 1945 pa tja v petdeseta leta. Omejil se bom samo na razvpiti člen, ta zajema pokradene umetnine, ki so bile do leta 1945 v zasebni lasti, potem pa na najbolj nasilen roparski način zaplenjene in prenesene v državno last.

Določilo, odnosno člen, ki v zakonu ureja vračanje in današnji status teh umetnin, je prav v nebo vpijoč primer komunističnega pojmovanja lastnine, predvsem privatne in cerkvene, seveda zaplenjene, in kaj naj se »v imenu širšega družbenega interesa« s temi naropanimi umetninami zgodi. Kakšen naj bo poslej njihov status? Vsakemu povprečno izobraženemu pravniku, da o vrhunskih pravnih strokovnjakih ne govorim, je zelo hitro jasno, da imamo opravka s čistim zanikanjem svobodne, neomejene pravice do zasebne lastnine, čeprav ustava, sicer precej ohlapno, govori o zasebni lastnini in pravici do nje kot temeljni ustavni pravici.

V Sloveniji, takrat še eni od zveznih republik nekdanje Jugoslavije, se je takoj po vojni neusmiljeno plenilo v »imenu ljudstva«, pod zaščito zmagovite revolucije in njenih pravovernih naukov in zapovedi, pa ne kar povprek, ampak zelo natančno in temeljito. Za vse vrednejše umetnine so obstajali natančni seznami, ki jih je nekdo moral narediti. Samo ugibam: odsev intenzivnega dela Ivana Mačka - Matije in njegovih »strokovnjakov«?

Zadrti komunisti, skupaj z že takrat salonskimi »komunisti z namenom«, so natanko vedeli, kaj hočejo in so poleg vseh drugih vzgojnih svinjarij, od skrbno načrtovanega fizičnega in psihičnega nasilja vseh vrst do načrtnih umorov in naključnega nasilja kar tako, zgolj iz strahu, da bi kdo skušal kakorkoli ogroziti pridobljeno oblast. To so masovno izvajali dobro zdresirani in ideološko natopljeni »revolucionarji« nižjega ranga, seveda pod vodstvom peščice izbrancev revolucije, nad nemočnim in do smrtnega strahu zastrašenim prebivalstvom. Očiten primer prevzgoje brata po bratu!

Foto: Bobo - Druga umetnina, sicer ni originalnega slovenskega izvora, ampak je nastala nekje na širšem Gornjeavstrijskem, ja bila je last Rada Hribarja in je bila postavljena prvotno na gradu Strmol. Govorim o znameniti strmolski Madoni, gotski plastiki.

Seveda si je nova oblast takoj vzela pravico, da poleg odločanja o življenju in smrti na silo pokorjenih novodobnih »tlačanov« suvereno odloča tudi o njihovem premoženju vseh vrst, še zlasti pa o posesti večjih dimenzij in raznovrstnih dragocenejših predmetov. Še zlasti so bile pod udarom umetnine, predvsem seveda tiste, ki so bile zaradi svojih avtorjev ali umetniške vrednosti nadvse privlačen cilj novokomponiranih oblastnikov.

Te zaplembe »v imenu ljudstva« so bile množični pojav in predvsem zelo dobro organizirane na podlagi poznavanja terena nekaterih ljudi, recimo g. Čora Škodlarja, ki so z vso vnemo poklonili svoje znanje in poznavanje teh umetnin revoluciji zapriseženim lopovom, ki se niso ustavili pred nobeno tako krajo. Z lepšim pravniškim izrazom opremljeno in zakrinkano: »zaplemba v imenu ljudstva«! Šlo pa je za navadno roparsko dejanje.

Povsem upravičeno lahko trdim, da je veliko dragocenih umetnin, ki so danes shranjene po različnih tonamenskih kulturnih ustanovah, tja, kjer so zdaj, prišlo ravno iz naslova prej opisanih nasilnih sprememb lastništva, seveda vse v »imenu ljudstva« (katerega pa) in v višjem interesu omogočanja javnega interesa, kar v prevodu pomeni zagotavljanje nemotenega ogleda teh umetnin vsem slojem prebivalstva.

Če je tako, zahtevam, da oblastni organi, predvsem ministrstvo za kulturo, takoj pripravijo sezname najboljših in najdragocenejših slovenskih in tujih umetnin, ki danes ali od leta 1945 visijo po zasebnih zidovih domačih lastnikov. Zahtevam, da oblasti, ne oziraje se na njihovo preteklo in sedanjo politično pripadnost in v imenu ljudstva zaradi javnih interesov taistega ljudstva, takoj zaplenijo in odpeljejo zaplenjene umetnine v kulturne ustanove, katerih naloga je čuvanje, vzdrževanje in javno razstavljanje takih dragocenosti. Vsem lastnikom se nato prizna status lastništva, ne pa več posesti. Tako bo v celoti zadoščeno pravni in siceršnji »strokovni« razlagi določil iz zakona o denacionalizaciji, ki je bil sprejet zaradi pritiskov z vseh strani. Mimogrede: kakšna velikodušnost še živečih revolucionarjev je ta zakon, mar ne? Sic est!

Če verjamete ali ne, takšno stanje traja še danes, kajti država (torej ljudstvo) se je prek svojih legalno in legitimno izvoljenih predstavnikov ljudstva odločila, da ob spremembi oblasti in predvsem politično-ekonomskega sistema, kajti danes v državi Sloveniji prisegamo na vrednote vsesplošne Demokracije in molimo k bogovom Kapitalizma, morda malo iz nostalgije in sentimenta nad preživelimi časi vladavine komunizma, ko sta se cedila med in mleko (prosto po levici), vseeno, zgolj iz preventivnih razlogov, zadrži stare oblike povojnega posedovanja nakradenih umetnin.

Zahtevam, da oblastni organi, predvsem ministrstvo za kulturo, takoj pripravijo sezname najboljših in najdragocenejših slovenskih in tujih umetnin, ki danes ali od leta 1945 visijo po zasebnih zidovih domačih lastnikov.

In zgodil se je zakon o denacionalizaciji, ki ob vsej dobronamernosti o popravi krivic (kašen cinizem) ohranja kar precej v nebo vpijočih komunističnih idej in zapovedi ter tako zagotavlja kontinuiteto v njenem najžlahtnejšem pomenu. K eni takih kuriozitet sodi tudi določilo, da se nakradene umetnine sicer lahko vrne v LAST nekdanjim lastnikom, njihovim potomcem in dedičem, vendar vse te umetnine, ki so bile v času sprejetja zakona o denacionalizaciji v galerijah, muzejih in drugih kulturnih ustanovah, ostanejo tam, kjer so, torej v POSESTI države in v za tako hranjenje namenjenih prostorih.

Zakonska odločitev, da se ukradeno vrne samo v last in ne tudi v posest, ker je taka odločitev v »najširšem interesu ljudstva«, je, milo rečeno, ena največjih in umazanih novodobnih lopovščin. Očitno jo je prokomunistično usmerjeni zakonodajalec na čelu s takratnim parlamentom, brezobzirno in teptajoč vse, kar sicer zaznamuje pravico do zasebne lastnine, z zakonom s tako očitno protiustavno določbo spravil v življenje. Posledice take odločitve so seveda neizogibne in grenak okus besa zaradi te svinjarije in v oči bodeče sprosti z ustavo povsem upravičeno preplavlja vse tiste, katerih lastnina mirno visi na stenah državnih ustanov ali počiva v depojih taistih stavb.

To pa še ni konec zgodbe. Zaradi pritožb, ki so potrjeno deževale na pristojne državne organe, v mislih imam predvsem ministrstvo za kulturo, ki je po zakonu edino pristojno, in zaradi enakih zahtev tudi na ustavno sodišče, so poklicani prokomunistični izbranci ljudstva, ki so zaslutili, da se morda celo posreči komu načeti neprebojni zid ustavnega sodišča, po novih določbah, pravzaprav korekturah prvotnega zakona tako rekoč hermetično, dokončno (?) zamašili vse morebitne poke in poti do drugačne, poštene in pravične odločitve.

Torej do take odločitve, ki upravičencem ukradeno vrača v LAST in POSEST! Vprašam se, interes ljudstva, da, razumljivo, ampak ne na taki zakonsko postavljeni lopovski odločitvi. Gospodje pravniki, to je čisto navadna ponovna zaplemba, rop enkrat že uropanega in posmehovanje ustavnim formulacijam in določilom. Skratka, po tej logiki gre za čisto navaden roparski kapitalizem v njegovi najčistejši elementarni obliki, a del pravne stroke očitno povsem nemoteno in brez vsake odgovornost vzdržuje tako stanje.

Zakaj vam vse to pripovedujem? Zgodba o vseh teh umetninah in njihovi usodi nikakor ni izmišljena. Ravno nasprotno! Je pa skrbno skrivana in zamolčevana s strani pristojnih, kajti prepričan sem, da se zavedajo svojih pravnih svinjarij in jim ni ravno do tega, da bi kadarkoli komurkoli morali odgovarjati za storjena dejanja, ali, Bog ne daj, celo morali spreminjati postavljena pravila igre. Naj vam postrežem z osebnim primerom, da mi ne bo kdo očital, da branim interese drugih, predvsem predvojne slovenske plemiške elite, ki je bila res elita, čeprav po večini tujerodna, ampak slovensko dostikrat bolj zavedna in pripadna kot marsikateri Slovenec, ki je po šivih pokal od narodne zavednosti, v resnici pa počenjal prvorazredne svinjarije narodu za hrbtom in sebi v korist.

Pravzaprav vam ne bom povedal nič novega, če omenim, da sem oseba s statusom lastnika ene največjih slovenskih slikarskih umetnin, slike Ivane Kobilca Kofetarica. Slika je sicer moja, ostala pa je v posesti države po določbi zakona o denacionalizaciji. Shranjena je in kot del stalne zbirke stalno razstavljena v prostorih Narodne galerije v Ljubljani. Slika je izjemno skrbno vzdrževana in z njo vedno ravnajo tako, kot taki umetnini pritiče. Med menoj in vodstvom Narodne galerije se je z leti vzpostavil korekten, skoraj prijateljski odnos.

Trenutno si vodstvo NG prizadeva, da me poveže z odgovornimi na ministrstvu za kulturo, kajti želim, in skrajni čas je že, da ta odnos dorečemo in zapišemo v obliki dogovora ali pogodbe, da bo enkrat obema stranema jasno, kaj se sme in česa ne iz naslova lastništva, odnosno naslova posesti, početi s to in še štirimi drugimi umetninami v moji lasti, ki so z gradu Strmol prišle v Narodno galerijo. Tam so takrat, ko je začel veljati zakon o denacionalizaciji, tudi bile, torej imajo tak pravni status, kot je opisano.

Med vsemi petimi umetninami je ena, ki je upravičeno in dokazano čisto slovenska, to je znamenita Kofetarica, druga umetnina, sicer ni originalnega slovenskega izvora, ampak je nastala nekje na širšem Gornjeavstrijskem, odnosno nemškem govornem področju, a bila je last Rada Hribarja in je bila postavljena prvotno na gradu Strmol.

Govorim o znameniti strmolski Madoni, gotski plastiki, katere dodatno vrednost je njena velikost, saj veljajo te gotske plastike za zelo redke, še posebej pa o znamenitem izrazu odnosno poslikavi obraza, ki nedvoumno pomaga identificirati čas njenega nastanka in najverjetnejše mesto stvarjenja, ne pa tudi umetnika. Kako dragocena umetnina je ta kipec, pove dejstvo, da je dobro zavarovana pod steklenim pokrovom, česar pri drugih ni opaziti.

Do tu popolnoma razumem širši nacionalni interes, ki pa preneha biti kolikor toliko utemeljen pri naslednjih treh umetninah, ki za slovensko pa tudi širšo evropsko kulturo nimajo prav nobenega posebnega pomena. Sicer so vse tri vrhunske umetnine, a ena bi morebiti bila pomembna za italijanske galerije, saj gre za original, ki ga je podpisal znan italijanski slikar, ter dve sliki, ki sta delo dveh različnih holandskih mojstrov, odnosno njunih slikarskih delavnic, vendar ju ne moremo pripisati s stoodstotno zanesljivostjo obema mojstroma, ker nista signirani. Samo vprašam, kje je tu iskati »širši ljudski interes«? Jaz ga pri najboljši volji ne najdem in mislim, da gre za posestvovanje nečesa, kar sploh ne bi smelo spadati pod državno posest.

Zaplet je nastal zaradi nekaterih manjših prepirov zaradi dovoljenih in nedovoljenih peripetij s Kofetarico tik pred lanskim odprtjem Kobilčine velike spominske razstave v Narodni galeriji, pri čemer ni dosti manjkalo, pa bi slavnostno odprtje in razstava skoraj ostali brez tega znamenitega bisera med Ivaninimi deli.

Da ne zaidem po nepotrebnem v podrobnosti, na koncu je slika dobila svoje razstavno mesto, kamor sodi, sem si pa zato nakopal kar precej  smrtnih sovražnikov na ministrstvu za kulturo, ker sem zahteval njihovo natančno in z zakonsko osnovo podprto interpretacijo določil zakona o denacionalizaciji in jo tudi dobil. Z eno manjšo lepotno napako: vse druge trditve, razen te, da je po zakonu ta slika v posesti države in razen razglasitve, da je v moji lasti, do nje nimam prav nikakršne druge pravice iz naslova lastništva! A tako torej?

Še več, v uradnem odgovoru, ki je sledil silovitemu prepiru na ministrstvu tik pred odprtjem Kobilčine razstave, sem lahko prebral in dodobra razumel povedano: »Če se zadovoljite zgolj s tem, da imate uradni status lastnika slike, prav, sicer pa, j…te se!« Navajam tako, kakor sem razumel njihovo sicer precej podrobno pojasnilo, seveda polno zame izrazito prepovednih navedb. O natančno navedenih zakonskih podlagah pa seveda nič! Ne brez vzroka! Če to ni čisti komunizem v nadaljevanju, kaj je potemtakem taka zakonska določba v demokratični in kapitalistični državi, za kakršno se razglaša Slovenija?

Loading...