J. W. Goethe je v eni od slavnejših misli omenil Macbetha kot najboljše delo Williama Shakespearja. Ker gre za najprodornejšega kronista človekove usode, ne bo odveč, če si ga vzamemo kot izhodišče v premislek slovenske celote.
Drama je pripoved o strasti, ki je za oblast pripravljena storiti vse, najmanj ubijati, pri čemer zabrisuje zadnje sledi etične vzročnosti: če umor vodi do oblasti, ne boš odnehal, da se dokoplješ do nje. Zato je Macbeth tudi drama o absolutnem zlu, hkrati pa o temnih silah, ki ga spodbujajo, o čarovništvu.V treh temeljnih plasteh se Shakespearjevo delo ujame s slovensko zdajšnjostjo. Najprej je poročilo o lady Macbeth, ki je pred dosego žezla ne ustavi niti najnižji krog pekla. Ko je po končanem referendumu razvpita NPU prišla na hišno preiskavo v prostore občine Koper, smo razumeli, da gre za povračilni ukrep zoper Borisa Popoviča. Izpostavil se je pri referendumu zoper arbitražni sporazum. Z drugimi besedami: uprl se je prevladujoči logiki postpartijske kaste, ta je reagirala v skrbi za absolutno oblast. Nič zato, če ob tem v zavest ponovno prihaja majhna koincidenca: ni res, da bi se nakup zgradbe na Dimičevi ulici pred lady Macbeth iz LDS znašel kar tako. Uvid v kronologijo zgodbe pove, da je Pogačar šel v posel pač zato, ker sta bila s Kresalovo od vsega začetka domenjena. Domenjena pa za denar, ki je poleg ideološke pravovernosti edini motor, ki žene druščino prihodnosti naproti.
V macbethovskem boju za oblast sta prvi žrtvi resnica in pravica. Pravzaprav podatek ni točen, ker se v takšnih razmerah o njiju preprosto nihče več ne sprašuje. Arbitražni sporazum bo Slovenijo odrezal od odprtih voda in ji morsko mejo postavil na polovico Piranskega zaliva. Vsak odgovorni državnik bi se nad tem zamislil. A ker se je Pahor neodgovorno zaplezal, so ga morali reševati: on je še edino, kar jim lahko zagotavlja javno pravovernosti (in netransparentne posle v ozadju). To pa je dovolj, da se vsi zganejo.
V takšnem boju zoper stvarnost na pomoč hitijo v najtršo noč potajene vešče. Macbeth je pričevanje o moči čarovništva: »Trud naš dvojno moč ti daj: kipi, kotel brbotaj,« se zaklinjajo črne vile in dajejo moč akterjem zla. Kako tudi ne, človek je po razumni naravi poklican dobro razlikovati od slabega, resničnost od neresnic. »Dvojno moč« v slovenski log danes prinaša mamilo, točneje kokain. Ni bilo dovolj norosti, katerim se v zadnjem času odpira posttranzicijsko ohromljena domovina, tu se je pojavila še droga. Po medijskih raziskavah se o prisotnosti mamila v telesu med prvimi ne želijo testirati prav protagonisti sage o oblasti, Borut Pahor, Katarina Kresal, Patrick Vlačič. Niso sami, kajti pridružujejo se jim mediji, med najbolj izpostavljenimi tudi urednik informativnega programa na POP TV.
Kar zadeva slednjega, stvar ne more biti drugačna kot logična. Tomaž Perovič namreč za potrebe macbethovskega boja za oblast vsak dan ponareja resnično sliko v državi. V anale potvarjanja se je že uvrstil njegov prispevek s slovesnosti ob prvem spopadu Tigra na Mali gori pri Ribnici. To je bilo v prvi tretjini referendumske kampanje (15. 5. 2010), ko sta tam nastopila Danilo Türk in ribniški župan, človek iz ljudstva. Prvi je govoril v prid arbitražnemu sporazumu, drugi zoper njega. Uredništvo informativnega programa POP TV pa je uporabilo malenkosten incident iz občinstva, da je v najobčutljivejšem terminu brez skrupul osmešilo Jožeta Levstka, ki si je prizadeval za resnico o sporazumu.
Razumeti je treba Tomaža Peroviča: če ima v sebi zadnjo sled nepokvarjenosti, ne more takšnih stvari početi capite sano. Tudi Udba je vedno uporabljala likvidatorje, ki so bili človeški šibki in so se kasneje večinoma pokončali z alkoholom, z drogo, ki je bila tedaj pač na voljo.
Vsi pa nimajo »dvojne moči«. Karl Erjavec je pri arbitražnem sporazumu iz sebe napravil pravo lutko (kar tudi sicer počne). Pahor si je z njim obrisal levi čevelj, a je Karl mali vseeno pritekel nazaj in izrazil vso podporo. Kje slovenska politika rekrutira takšne slabiče, ne vemo. Prav zaradi tega moramo nazaj k Macbethu.
K njemu moramo tudi, če želimo razumeti še en vzrok. Kralji so se med seboj v tistem času pobijali, ker o nasledstvu ni odločalo prvorojenstvo, temveč zgolj dejstvo sorodstva. Pritepenci iz drugih družin so imeli slabe možnosti, a so se vseeno trudili v nižjih rangih. Falanga boja za postpartijsko oblast je Društvo novinarjev Slovenije. To bo vedno uredilo tako, da bo bodisi z enoumjem bodisi z lansiranjem afer (Depala vas, Vič-Holmec, Patria) Slovenija ostajala brez možnosti za demokratično spremembo. Kako tudi ne, predsednik Društva novinarjev Slovenije Gregor Repovž je v tej smeri idealen: javna skrivnost je, da svoje bastardstvo izraža v nepomirljivem iskanju očeta (boju za njegov tron), ki ga seveda zavrača. V psihoanalitičnem jeziku dobimo idealno osnovo hlapčevstva: člani DNS izgorevajo v iskanju služnostnih gospodarjev. Ti z njimi ravnajo po gosposko; izrabljajo njihovo samospoštovanje in čast, in to brez meja. V tem nimajo težav, večina se jih je že tako navadila, da drugače sploh ne gre.
Če želite zvedeti resnico o Sloveniji, ne sledite vendar javnim občilom. Berite svetovno klasiko, tisto najtemnejšo.
