»Leto 1988, ki se je nakazovalo neko novo obdobje, se je tudi zame začelo nenavadno. Skupaj s prijateljem, njegovo in svojo ženo sem silvestroval v gostišču Mark na Šempetrom pri Gorici. Praznovanje je minilo mirno, ob polnoči smo si voščili sem in tja je počil tudi kakšen šampanjec oziroma penina. Nenadoma pa je zadonela pesem Jugoslavijo. Intoniral jo je nihče drug kot sam Dušan Šinigoj. Z lokalnimi funkcionarji je tudi on praznoval prihod novega leta v gostišču Mark. Kmalu so začeli plesati še kolo, in ker so bili prepoteni, so odvrgli jopiče pa tudi srajce. Žal mi je, da nisem posnel te jugoslovanske folklore,« piše Hvalica v svoji knjigi Zadnja replika.
Dušan Šinigoj je bil predsednik izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije v času od 1984 do 1990, ko je posle predal Lojzetu Peterletu, prvemu predsedniku slovenske vlade, ki ga je izvolil parlament, izvoljen na svobodnih, demokratičnih in večstrankarskih volitvah. Pred Šinigojem je slovenski izvršni svet vodil Janez Zemljarič, ki je bil od leta 1974 do 1978 načelnik slovenske Udbe, nato pa dve leti republiški sekretar za notranje zadeve (notranji minister).
V intervjuju za Dnevnikovo sobotno prilogo Objektiv se je Šinigoj hvalil, kako je že leta 1987 vedel, da bo Jugoslavija razpadla: »Intimno sem bil prepričan, da jugoslovanske skupnosti ni mogoče ohraniti. Vzdrževal jo je lahko samo Tito, pač na svoj način, s trdo roko in z opiranjem na vojsko. Razlike v Jugoslaviji na vseh področjih, tudi na kulturnem, so bile izredno velike. Tito jih je skušal cementirati s parolo o bratstvu in enotnosti, a ta parola je bila živa, dokler je bil živ on, po njegovi smrti je razvodenela. Leta 1987 mi je že bilo jasno, da Jugoslavija nima prihodnosti. O tem res nisem javno govoril, a v sebi sem to tako videl. To je bil tudi razlog, da smo se začeli tako močno odpirati Evropi, internacionalizacijo gospodarstva smo dali v program izvršnega sveta, določene aktivnosti pa smo tiho, vendar skrbno negovali.«
Dejal je še, da so bila razhajanja med republikami tako zelo velika, da se določenih zadev z drugimi republikami in federacijo sploh niso mogli dogovoriti. Po letu 1987 se je v Jugoslaviji začela diskusija o položaju posameznih republik v federaciji: »Srbi so bili prepričani, da so največja žrtev neurejenih razmer. Mi o tem nismo govorili, zahtevali pa smo čiste račune, saj je Slovenija ustvarila 25 odstotkov jugoslovanskega družbenega proizvoda in več kot tretjino vsega njenega izvoza. Hoteli smo vedeti, kam gre denar iz prispevka za manj razvite. Stalni spori so bili med nami, pa tudi stalna negotovost, kako rešiti določen problem. Najhujši so bili gospodarski problemi, na njih pa so se prilepila politična vprašanja o ustroju federacije.«
Kljub temu pa je še vedno prepričan, da je Slovenija imela v Jugoslaviji tudi gospodarske koristi: »Spor o slovenskem prispevku za manj razvite je bil permanenten spor in v zvezi z njim smo zahtevali čiste račune. Ni točno, ko se trdi, da je bila Slovenija v Jugoslaviji le izkoriščana, marsikaj smo dobili tudi nazaj. Imeli smo kar nekaj podjetij, ki so se znala na jugoslovanskem trgu odlično plasirati in so del naših prispevkov v Jugoslavijo vračala v Slovenijo. Specialist za to je bil Smelt. Muro je vzdrževal jugoslovanski trg, biti oblečen v Murine obleke je bil v Srbiji privilegij. Gorenje je v Bosni zgradilo tovarno, ki je bila za to republiko zelo pomembna, ampak Gorenje je tja plasiralo svoje znanje. Ko smo se odcepili, je veliko naših podjetij zašlo v krizo zato, ker so izgubila jugoslovanski trg.«
Na vprašanje, kako to, da smo živeli v najbolj napredni družbenoekonomski formaciji, po kavo pa smo hodili v Italiji, je Šinigoj odgovoril: Intimno se s tem nisem nikoli sprijaznil, zmeraj sem bil prepričan, da bi morala biti država tako organizirana, da to ne bi bilo potrebno.
Novinar ga je v intervjuju spomnil, kako je sam hodil čez mejo v Gorico po riž, kavo, oljčno olje, gramofonske plošče, ki jih na naši strani meje ni bilo. Vprašal ga je, ali je tudi on šel kdaj s kolesom v staro Gorico po riž in kavo ali je čez mejo poslal ženo. »Šel sem velikokrat, kot študent, s kolesom iz Dornberka, po nakupih sva hodila tudi z bodočo ženo, ko sva se spoznala, in potem še tudi. Prvi pralni stroj sva po tistem, ko sem bil že zaposlen, kupila v stari Gorici. Candyjev je bil.« Tudi ploščice za kopalnice je, kot je priznal, kupil tam.
Na vprašanje, kako to, da smo živeli v najbolj napredni družbenoekonomski formaciji, po kavo pa smo hodili v Italiji, je Šinigoj odgovoril: »Intimno se s tem nisem nikoli sprijaznil, zmeraj sem bil prepričan, da bi morala biti država tako organizirana, da to ne bi bilo potrebno. Najbolj sem bil prizadet, ko je vlada Milke Planinc uvedla uporabo avtomobilov po načelu par-nepar. Lahko si predstavljate, v kakšni krizi smo torej bili. Nakupi kave, kavbojk in takih izdelkov so posebna zgodba, ampak mi smo bili nekaj časa tudi brez plina, ženske so prihajale k meni in pripovedovale, da nimamo sanitetnega materiala.«
Novinar ga je opomnil, da tudi pralnega praška ni bilo, sladkorja tudi ne, pomaranč pa itak ne. »Ne, tega ni bilo,« je priznal. In kaj odgovori vnukom, če ga vprašajo, kako to, da nič od tega v osemdesetih letih ni bilo mogoče kupiti? »Sistem ni bil odprt in ni bil usmerjen v hitrejši razvoj. Jugoslovanski plan je forsiral industrializacijo in ne proizvodnje nujnih življenjskih potrebščin in potrošniških dobrin. Ta proizvodnja je začela nastajati šele pozneje, ko smo odstopili od planskega gospodarstva in začeli prehajati v kvazitržno gospodarstvo, takrat so nastali Droga, Kolinska, Gorenje, kemična industrija in tako naprej.«
Težave s preskrbo, ki so jo imele vse socialistične države, od Sovjetske zveze do Kube, je komentiral z besedami: »To je bil defekt sistema. /…/ Če bi vse to strnili v en sam stavek, bi rekli, da sistem centralističnega vodenje gospodarstva ni dovoljeval podjetniške iniciative. Dokler nismo dobili gospodarskih subjektov, ki so samostojno odločali o svojem razvoju, se nismo mogli izmotati iz tiste situacije.«