Dušan Mramor, v socializmu vzgojeni salonski ekonomist in lutka tranzicijske levice

Potem ko smo v prejšnjem Reporterju razkrili, da sta bila Miro Cerar in njegova SMC ustvarjena v laboratoriju kaviar levičarjev tudi za to, da se dolgovi tajkunov tranzicijske levice, kot sta Bojan Petan in Herman Rigelnik, prevalijo na pleča davkoplačevalcev, je bilo treba najti samo še primernega kandidata za finančnega ministra, ki bo to izpeljal. Ni bilo treba daleč, tudi sintagma »nov obraz« ni bila potrebna. To je Dušan Mramor, ki po svojem profilu na spletni strani ekonomske fakultete študente obvešča, da je na tako imenovanem »sobotnem letu«. Očitno so zdaj njegovi botri odločili, da ga bo moral prekiniti.

Odzivi na kandidaturo 61-letnega akademika, ki je skupaj z Maksom Tajnikarjem med najslabše ocenjenimi profesorji hrama bodočih ekonomistov, so bili zato predvidljivi. Najprej ga je začel hvaliti Tone Rop, sledila sta dva »oranžna« izliva radosti. »Izvrstna izbira!« je čivknil nekdanji šef Zares Pavel Gantar, nato pa še Gregor Golobič: »Mramor je kompetentna izbira.« Slednji je sicer menil, da bodo koalicijski partnerji zaradi Mramorja med seboj silovito trčili, vendar je kmalu sledil pomirjujoč tvit v smislu, da vse pravzaprav spaja oranžna barva. Seveda, nihče več ne dvomi, da sta Cerarja in koalicijo pravzaprav ustvarila Milan Kučan in Gregor Golobič, Dušan Mramor pa je kot finančni minister logična izbira in pravzaprav nadaljevanje ravnanj Alenke Bratušek, saj je bil celo podpredsednik njenega sveta za razvoj in zato soodgovoren za porazne razmere v Sloveniji.

Mediji Mramorja, ki je leta 1990 pod mentorstvom Ivana Ribnikarja doktoriral z disertacijo Teorija finančne politike podjetja, ob napovedi kandidature kar niso mogli prehvaliti. Zakaj že? Ko je bil pod mentorstvom premierja Ropa minister za finance (2002–2004) je ob več kot 4-odstotni gospodarski rasti naredil več kot 2-odstotni primanjkljaj. Pridelal je javni dolg v višini 27,3 odstotka BDP, ki ga je njegov naslednik Andrej Bajuk znižal na 22 odstotkov, je pa tudi nosilec »bronaste medalje« za hitrost zadolževanja države. Ta je pod njegovim ministrovanjem dosegla hitrost 137 milijonov evrov na mesec, presegla sta ga samo njemu podobna »genija« – Franc Križanič in Uroš Čufer. V tem času je bila njegova državna sekretarka Milojka Kolar, danes ena od zaupnic Mira Cerarja, zaslužen pa naj bi bil tudi zato, da je Slovenijo pripravil na uvedbo evra. Pa ja! »Če bi tedanja struktura še en mandat vodila vlado, bi bila uvedba evra resnično vprašljiva,« je pozneje zapisal pronicljivi Mićo Mrkaić.

In naprej. Z obdavčitvijo tako imenovanih pretežnih lastniških deležev je povzročil največji beg kapitala v tedanji zgodovini samostojne Slovenije, gospodarstveniki se spomnijo, da je njihova podjetja zelo obremenil. Skratka ničesar ni, s čimer bi se človek hvalil. Tudi obdobje med 2007 in 2013, ko je bil dekan ekonomske fakultete, je polno hvalnic, češ da je ustanovo rešil rdečih številk, v resnici pa je bil v to prisiljen, saj država ni več dala denarja, kot so bili navajeni od prej. Da njegove podpore obsojenemu tajkunu Binetu Kordežu, ki je predaval študentom, in dobrikanja ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću niti ne omenjamo.

Danes Mramor, ki je bil med drugim tudi član sveta NBS, nadzornik Abanke in banke SKB in član skupine za privatizacijo NKBM, bil pa je tudi v strateškem svetu Danila Türka, za vse tegobe Slovenije krivi prvo vlado Janeza Janše, češ da so se podjetja takrat močno zadolžila, zato so danes prezadolžena. Kako? Halo, prosim? Od kdaj pa je vlada odgovorna za ravnanje zasebnikov? Tako razmišljanje kaže na tipično razmišljanje v socializmu vzgojenega salonskega ekonomista in idealno lutko v rokah tranzicijske levice. Dušan Mramor bo torej Slovenijo »reševal« z odpustom dolga tajkunom, višanjem in uvajanjem novih davkov, dodatnim zadolževanjem in očitno krepitvijo javnega sektorja.