Pravkar minule olimpijske igre na Kitajskem so bile bolj kot katerekoli pred tem igre presežnikov. Gostitelji so imeli na voljo velikanske vsote denarja in ljudi, pripravljenih dati vse od sebe za slavo domovine. Tudi za Slovence so bile zahvaljujoč kar petim dobitnikom kolajn najuspešnejše doslej. Hkrati so bile žal tudi najbolj trden dokaz, da je olimpijski duh zgolj mit, za katerim se skriva sla po denarju. Kitajski komunistični režim je sam po sebi nasprotje temeljnih olimpijskih načel, na primer tistega, ki določa: »Kakršnakoli vrsta diskriminacije držav ali oseb na podlagi rase, vere, politike, spola ali iz kakršnegakoli drugega pogleda je v nasprotju z olimpijskim gibanjem.«
Velmožje v mednarodnem olimpijskem komiteju na čelu z Jacquesom Roggeom so najbrž morali kar trdno zatiskati oči, da so množično zapiranje in mučenje političnih zapornikov, množične nasilne preselitve, zasedbo in preganjanje Tibetancev, nesvobodo govora, tiska, političnega in verskega združevanja … »uskladili« z zgoraj zapisnim načelom. Da so igre dvajset let po padcu komunističnih režimov po večjem delu sveta pripadle ravno največjemu tovrstnemu režimu, v stoletju, ki naj bi ga zaznamovalo spoštovanje temeljnih človekovih pravic, je absurd samo po sebi. Ni pa naključje. Kitajska je res avtoritarna država, ki človekove pravice množično krši, toda hkrati je tudi trg z več kot 1,3 milijarde potrošnikov in nekaj sto milijoni proizvajalcev. Daleč največji in najhitreje rastoči na svetu. Od tega ima seveda Zahod, ta zibelka človekovih pravic, kot jih razumemo v Evropi, neverjetne koristi. Največ mednarodni gospodarski koncerni , njihovi lastniki in menedžerji, vsaj košček pa tudi vsak od nas, »malih« potrošnikov, ki jim tako poceni čedalje večja množica izdelkov še nikoli ni bila dostopna.
Vragu, imenovanemu tržno gospodarstvo, v katerem je osnovno merilo denar, smo prodali dušo ne zavedajoč se končnih posledic. Politični zaporniki na Kitajskem niso le kitajski, so tudi naši. Enako je z drugimi kršitvami svobode v azijski velikanki. Nazadnje bodo mnogi presenečeni, ko z Daljnega vzhoda ne bodo prihajali le milijoni izdelkov, temveč še na primer načela, koncepti, kratenje svobode. Športniki so v Pekingu nastopili v stilu: nič mi ni mar, za medaljo sem garal(a) vse življenje, s političnimi zadevami naj se ubadajo pristojni. S tem, da smo odgovorni vsi, športni junaki še nekoliko bolj, saj naj bi bili vendar zgled milijonom po svetu. Ampak, kaj bi to, navsezadnje so padali rekordi in medalje.
Duhamorne igre
Pravkar minule olimpijske igre na Kitajskem so bile bolj kot katerekoli pred tem igre presežnikov. Gostitelji so imeli na voljo velikanske vsote denarja in ljudi, pripravljenih dati vse od sebe za slavo domovine. Tudi za Slovence so bile zahvaljujoč kar petim dobitnikom kolajn najuspešnejše doslej. Hkrati so bile žal tudi najbolj trden dokaz, da je olimpijski duh zgolj mit, za katerim se skriva sla po denarju. Kitajski komunistični režim je sam po sebi nasprotje temeljnih olimpijskih načel, na primer tistega, ki določa: »Kakršnakoli vrsta diskriminacije držav ali oseb na podlagi rase, vere, politike, spola ali iz kakršnegakoli drugega pogleda je v nasprotju z olimpijskim gibanjem.« Velmožje v mednarodnem olimpijskem komiteju na čelu z Jacquesom Roggeom so najbrž morali kar trdno zatiskati oči, da so množično zapiranje in mučenje političnih zapornikov, množične nasilne preselitve, zasedbo in preganjanje Tibetancev, nesvobodo govora, tiska, političnega in verskega združevanja … »uskladili« z zgoraj zapisnim načelom. Da so igre dvajset let po padcu komunističnih režimov po večjem delu sveta pripadle ravno največjemu tovrstnemu režimu, v stoletju, ki naj bi ga zaznamovalo spoštovanje temeljnih človekovih pravic, je absurd samo po sebi. Ni pa naključje. Kitajska je res avtoritarna država, ki človekove pravice množično krši, toda hkrati je tudi trg z več kot 1,3 milijarde potrošnikov in nekaj sto milijoni proizvajalcev. Daleč največji in najhitreje rastoči na svetu. Od tega ima seveda Zahod, ta zibelka človekovih pravic, kot jih razumemo v Evropi, neverjetne koristi. Največ mednarodni gospodarski koncerni , njihovi lastniki in menedžerji, vsaj košček pa tudi vsak od nas, »malih« potrošnikov, ki jim tako poceni čedalje večja množica izdelkov še nikoli ni bila dostopna. Vragu, imenovanemu tržno gospodarstvo, v katerem je osnovno merilo denar, smo prodali dušo ne zavedajoč se končnih posledic. Politični zaporniki na Kitajskem niso le kitajski, so tudi naši. Enako je z drugimi kršitvami svobode v azijski velikanki. Nazadnje bodo mnogi presenečeni, ko z Daljnega vzhoda ne bodo prihajali le milijoni izdelkov, temveč še na primer načela, koncepti, kratenje svobode. Športniki so v Pekingu nastopili v stilu: nič mi ni mar, za medaljo sem garal(a) vse življenje, s političnimi zadevami naj se ubadajo pristojni. S tem, da smo odgovorni vsi, športni junaki še nekoliko bolj, saj naj bi bili vendar zgled milijonom po svetu. Ampak, kaj bi to, navsezadnje so padali rekordi in medalje.