Dogodki, ki smo jim priča te dni, stopnjujejo proces, ki ga po letu in pol Pahorjeve krize lahko imenujemo umiranje države in njenih vitalnih institucij. Ob vsakodnevnih absurdih ljudi obhaja kombinirana mešanica apatije in vzkipljive jezljivosti: ničesar ne morejo storiti, vsak od nas čuti Pahorjevo »vladanje« na svoji koži; marljivi in ustvarjalni se spričo uravnilovke, ki je edino, kar predsednik vlade ponuja, počutijo ponižani. Drugi, manj stremeči, s strahom pričakujejo, katera poteza vlade bo tista, ki jim bo do konca strla hrbtenico.
Država ne deluje: v nobeni od smeri ne zagotavlja servisa državljanom; velja pravilo obratne sorazmernosti: če si daleč od oblasti, si pomagaj sam, če si del nje ali povezav iz ozadja, lahko računaš, da te malverzacija z družbenim premoženjem ne bo nič stala. Sodstvo je namreč tista veja oblasti, ki v absurdni državi Pahorjevega tipa za nekatere še vedno deluje.Globlji pogled se bo najprej vprašal, kaj pa je zadaj. Zakaj Borut Pahor deluje, kot (ne)deluje? Gre za kakšen dogovor? So na delu ljudje, ki jih ne poznamo? Morda internacionalne organizacije? Gre za vpetost v širši kontekst (Hrvaška), pa smrtniki ne dojamemo, čemu tako nenavadne poteze? Niti na enega od teh vprašanj ni mogoče dati definitivnega odgovora. To pa zato, ker so že vprašanja napak postavljena: predpostavljajo namreč logiko, ki naj bi vodila k cilju.
Pri Borutu Pahorju ni ne logike ne cilja. Vse skupaj je večna improvizacija brez pretiranih skrbi. Vzamemo pač tisto rešitev, ki je oni popoldan blizu, pa bo. Če ta ne ustreza, gremo po odgovor k tisti zamisli, ki smo jo predvčerajšnjim slišali na kavi. Po Borutu Pahorju država Slovenija prvič v svoji zgodovini doživlja »prosti pad«. Pahor improvizira: »rešitve«, ki jih ponuja, pa imajo vse en sam skupni imenovalec – zasilne so, skrpane z vseh vetrov in niti malo premišljene. Če ima jablana pet redov vej, zakaj boš segal po sadež k drugi, če ti je prva bolj pri roki. Ali če ti celo sam od sebe česne v usta.
Borut Pahor ne opravlja dela predsednika vlade, opravlja poklic nošenja ta dan modre, drugi dan bele srajce, tisti večer sive obleke, ono jutro svetlega džinsa. Vmes kdaj čez katerega od ljubljanskih parkov sprehodi mehki mokasin. In nastopi na tiskovni konferenci. Pri tem tudi ne čuti potrebe, da bi se zaradi tega obremenjeval, »sekiral« ali »žrl«. Ne, bo že šlo: če pa ne, me bodo pa zamenjali, kot so to storili z Antonom Ropom.
Njegova eskorta je enaka, ker drugačna tudi ne more biti. Skupaj z Borutom Pahorjem ima bistveni skupni imenovalec: nobeden od njih v življenju ni delal. Večinoma so uradovali, posedali na kavicah, se dogovarjali za ta ali oni detajl, hkrati pa pridno služili na način, ki je skregan z logiko sveta. Sebastjan Jeretič, Denis Sarkić, Simona Dimic, Uroš Jaušovec, Boštjan Aver in množica drugih, poenotena v odsotnosti resnejše biografije, referenc, dosežkov, česarkoli, kar so sami ustvarili. Hkrati pa polna volje, da si iz državnih jasli pomore do kakšnega cekina (ali do dobre službe).
V zgodovinsko-epistemološkem smislu smo pred razmerami, v katerih je oblast odpovedala v odnosu do ljudi, krčevito pa zadržuje privilegije biti tam, kjer je. Takšne razmere so nastopile v Franciji pred revolucijo, večina pa se nas še spomni, da je bilo leta 1988 in 1989 v Jugoslaviji enako. Ne samo da oblasti ni nihče več spoštoval: ljudje smo bili prepričani, da je neinteligentna, neučinkovita, predvsem pa da bi bilo bolje, če odide.
Evropski postmoderni čas, v katerega se uvršča tudi Slovenija, ni primeren humus za politične prekucije. Vseeno omogoča nekaj: splošni konsenz ljudi, iz katerega izhaja, da je ljudstvo pametnejše od ljudi, ki ga vodijo. Nadalje: da v teh razmerah lahko na sodoben način vzame pravico v svoje roke in nastopi obdobje državljanske nepokorščine. Ta je edini mogoči korektiv oblasti, ki ne deluje le slabo, temveč vsak dan slabše.
Interesi, ki jih lahko ljudje izrazijo z državljansko nepokorščino, so številni: če bi na primer nekaj deset tisoč državljanov zavrnilo energente po novih cenah, se pravi po cenah, s katerimi vlada krpa tajkunske luknje v proračunu, bi ta ne imela kaj narediti. Če bi polovica Mariborčanov plačala za plin in elektriko toliko, kot je plačevala do sedaj, ne pa astronomsko več, bi Pahor tega signala ne mogel spregledati. 50.000 teoretično neplačanih položnic za energente ni mogoče poravnati s prisilo.
Ali če bi se ljudje, ki bivajo v bližini meje, odločili, da gorivo kupujejo le v tujini? Koliko bi potem vlada pridobila pri trošarinah in kakšen bi bil splošni učinek takšne politike?
Tega ne govorimo vnemar. Bližamo se namreč nepovratni točki, ki bo napravila škodo ne le eni, temveč dvema generacijama ali trem generacijam. Pahorjeva vlada nas duši in nas utegne udušiti, če ne pokažemo vitalne samoobrambne iniciative. Primer, na katerem lahko gornje vrstice nemudoma preverjamo, so zdravniki. Neinteligenten ukrep Pahorjeve suite jih je stisnil za grlo: naredili so prav tisto, o čemer razmišljamo v našem sestavku. Imeli so na izbiro, sprejeti nekaj, kar je skregano z vsako logiko – katera država pa si lahko privošči biti brez zdravnikov? – ali stopiti skozi ozka vrata na pot pravice. Tu gre za vprašanje človeške dignitete, lahko bi jo poimenovali z dilemo iz Spielbergovega filma Schindlerjev seznam, v kateri slišimo: »Ko so prišli po soseda, sem molčal. Ko so odpeljali drugega, takisto. Ko pa so prišli po mene, ni bilo nikogar več, ki bi se oglasil.«
Slovenija je do današnjih dni po nekaj parametrih (medijska svoboda, distribucija ekonomske moči, vprašanje monopolov) spominjala na kacet. Sedaj si takšno podobo prisvaja tudi v splošnem. Kaj lahko upornik v njej izgubi?