»Obstaja zaveza, stara 20 stoletij med veličino Francije in svobodo sveta«. Ta napis krasi podnožje spomenika Charlesu de Gaullu, na svetem mestu francoske republike, na Zvezdi (Etoile). Ob masakru v Nici je napis samo še bled spomin na nekdanjo slavo in na voditelje, ki so lahko svojim narodom – a ne samo njim, temveč celotni zahodni civilizaciji – zagotavljali svobodo in varnost. Ko je sedanji predsednik francoske vlade Valls prišel dan po tragediji v Nico, ga je ljudstvo izžvižgalo. Ta žvižg je bil znak protesta vseh državljanov Evrope. Voditelji, kakršni so staro celino popeljali iz druge vojne ter jo kasneje povezali v Evropsko zvezo, ne obstajajo več. Tudi ni več formata voditeljev, ki so Vzhodni Evropi omogočili integracijo po padcu železne zavese.
Namesto tega je nastal profil evrobirokratov, ki poberejo milijon na mandat, uveljavljajo pa prav tiste »vrednote«, ki so bile v času hladne vojni idejni arzenal frankfurtske marksistične šole. Govorimo o odklanjanju avtohtonega prebivalstva kontinenta v prid priseljencem neevropskega vzhoda. To je rak rana multikulturalizma, ki so jo na najvišji operativni nivo povzdignili prav predstavniki Evropske ljudske stranke, Angela Merkel in J. C. Junker. Nanje smo obsojeni kot na kvadraturo kroga: vsakih pet let volimo evroposlance v upanju, da se bo kaj spremenilo: in tudi se, a le na slabše.
Evropa potrebuje predvsem močne voditelje, ki bodo svetilniki za prihodnost. Še posebej se to kaže pri njeni najmlajši članici, pri Hrvaški, konkretno pri stranki, ki je Hrvaško vzpostavila, pri HDZ-ju. Če je bil slovenski pendat Charlesu de Gaullu disident in predsednik koalicije, ki je Slovenijo leta 1991 osamosvojila, Jože Pučnik (1932 – 2003), je bil pri Hrvatih to dr. Franjo Tuđman, prvi predsednik HDZ.
Tuđmanu je bilo v življenju dano izvršiti stvari, ki jih pred njim ni izvršil noben Hrvat. Države ni samo osamosvojil in ji zagotovil trajno mednarodno identiteto, njeno ozemlje je tudi v serijah uspešnih vojaških akcij osvobodil. A ne samo to: vnovič je združil razdeljeni narodni korpus, ko je Hrvate v diaspori motiviral za nastanek samostojne države in jim v njej (v narodnem občestvu) zagotovil neodtujlivo mesto. S kakšnimi gigantskimi nasprotovanji se je pri tem soočal, zelo dobro ilustrira knjiga Nedeljka Mihanovića, Tuđmanova baština.
Vsi njegovi nasledniki (moškega spola) so bili zgolj bleda senca nekdanje slave, najsi je šlo za predsednika republike, najsi je šlo za HDZ. Prvi, ki je prišel za Franjo Tudjmanom, je v mandatu 2003 – 2007 nadaljeval delo treće januarske diktature. Detuđmanizacija Hrvaške je pravzaprav dobro zaživela šele pod Ivom Sanaderjem. Kako nečasten konec je nekdanji distributer pornografije za Hrvaško in Balkan storil, ne bomo ponavljali. V zadnjem času je HDZ vodil Mesićev človek Tomislav Karamarko. HDZ je popeljal v koalicijo z Mostom, ki je bil napravljen prav zato, da HDZ uniči. Šlo je za klasičen udbovski manever, ki ga nameravajo ponoviti še enkrat, če bi HDZ in SDP bili 11. septembra bolj izenačeni.
»Dan uoči izbora za predsednika HDZ-a dio stranke strahuje od izbornog poraza, a drugi dio je uvjeren, da če Petrov pristati na Plenkovića kao premiera« (izvirni citat, Jutarnji list, sobota, 16. julija 2016), je napovedal porte-parole transmisijske levice prejšnje sobote. To je vaba v past. Če bi HDZ ne stopil v koalicijo z Mostom, bi bil sedaj on favorit za zmago na parlamentarnih volitvah. Tako pa se po vnovičnem porazu HDZ-ju lahko zgodi leto 2001, ko je dobesedno izginil iz politike.
Garancija za to je še posebej Andrej Plenković. Prihaja iz politične vrste, ki je v Evropi trenutno najbolj nespoštovana: iz vrst birokratov, ki za sajenje rožic poberejo milijon evrov na mandat. Še težje je, da HDZ-ju jemlje nacionalni in zgodovinski naboj. Vse to v imenu multikulturalizma frankfurtske šole. Je nekakšen pendant vodji slovenske poslanske skupine ELS (EPP) v evropskem parlamentu, Milanu Zveru. Ta je bil deset let v ZKS _ ZKJ (1979 – 1989), njegov mentor pa je bil eden najbolj vernih partijskih zgodovinarjev, častilec Lenina, Kardelja in oboževalec Tita, spisatelj "ganljive" monografije o Borisu Kidriču (celo leta 1984!) Janko Prunk. Ob padcu berlinskega zidu sta oba zamenjala stran: Zvera večinski transmisijski mediji že dolgo pripravljajo za mehko rošado na vrhu prve opozicijske stranke. A s tem bo konec tako stranke kot tudi njene državotvorne vloge.
A vse pletejo figure iz ozadja, njihov namen pa je jasen: odstraniti vsakogar, ki bi jih lahko vznemiral pri oblasti ali kalil njihovo imaginarni zgodovinski spomin. Zato je zanje najbolj nesprejemljiva oseba dr. Zlatko Hasanbegović. Prav iz teh razlogov pa bil bil za HDZ najboljši predsednik.
Pričujoči članek je pravkar izšel v 7Dnevno, najbolj branem hrvaškem političnem tedniku.
