Država, to nisem jaz!

Borut Pahor, ki se v političnem delovanju in tudi sicer zgleduje po slavnem Johnu F. Kennedyju, doslej še ni zbral dovolj poguma, da bi ponovil nemara najbolj znamenit stavek, s katerim je ameriška predsedniška legenda pred skoraj pol stoletja zaznamovala začetek svoje vladavine. »Ne sprašujte, kaj lahko stori država za vas, vprašajte se, kaj lahko vi storite zanjo!« je Pahorjev vzornik v nagovoru narodu izzval patriotski čut Američanov, ko je za primat v vesoljski tekmi in v raketnem oboroževanju zahteval (in dobil) več deset dodatnih milijard davkoplačevalskih dolarjev.

Naš trenutni premier, čeprav učinkuje vedno bolj sanjaško in čeprav izgublja stik z realnostjo, vendarle ni dovolj naiven, da bi si privoščil tako tvegano retorično neposrednost. Živimo v drugačnih časih, na drugem koncu sveta, v dvestokrat manjši in v tisočkrat revnejši Sloveniji, kjer so dvajset let po njeni osamosvojitvi domoljubna čustva in optimizem odpihnili dvomi, občutek negotovosti, tesnoba in razočaranje nad vsem, kar pomeni oblast, varnost, pravni red in regulativo. Kot zdaj kaže, je v kriznih razmerah, ki jim na interesnem pajdaštvu zasnovani koalicijski trojček ni kos, aktualno kvečjemu vprašanje, kaj hudega bo še moralo doleteti ljudstvo, da bo država (od)rešena. Napredka ne merimo več s stopnjo blaginje, torej s pokazatelji blaginje in zadovoljstva ljudi, marveč s kazalci zdravja javnih financ, z gibanjem BDP, s proračunskimi plusi in minusi, z bilancami sistemskih blagajn …

Pahor, predsednik Türk, ministri, nomenklatura nasploh in seveda celotna administrativno-upravna in upravljavska piramida so zares vešči le verbalnega sprenevedanja, izmikanja, evfemizmov, leporečnega zavajanja javnosti in zatekanja k skrivaštvu, k netransparentnosti, k spuščanju megle. Ko naznanjajo reforme, je to zgolj napoved restrikcij, napoved krčenja, jemanja, omejevanja in zategovanja. Pokojninska reforma je lep primer, zdravstvena bo še lepši: če se po jutru dan pozna, je treba spomniti le na predvideno zaprtje treh porodnišnic, ker postaja rojevanje, če ni serijsko, bojda nerentabilna zadeva. Še bolj nazoren je informacijski bunker, v katerem naj bi na predlog režimu všečnega upravnega odbora potekala skupščina zdravstvene zavarovalnice oziroma potrjevanje novega generalnega direktorja Janka Štoka. Zaupen naj bi bil celo Štokov program upravljanja 2,4 milijarde evrov letnih prihodkov zavoda, ki ga je predložil, kot tudi poimenski seznam (zavrnjenih) protikandidatov. Bosta torej obseg zdravstvenega varstva Slovencev in strah zbujajoča »racionalizacija« porabe denarja, vzetega izključno iz njihovih žepov, odslej državna skrivnost?

Sestavni del poti v lepši jutri, kot si jo je zamislila vlada, je tudi ukinitev več območnih policijskih postaj, kar žal nima nobene zveze z ukinjanjem policijske države. Zato pa velik prispevek k odpravi socialne države pomeni dejstvo, da se je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v zapuščinskih razpravah po pokojnih prejemnikih socialne podpore zadnje mesece nenadoma začelo pojavljati kot prednostni dedič. In hkrati je svojce umrlih povzdignilo v neprostovoljne dolžnike Svetlikovega resorja, ki si je čez noč pridal status ljudske posojilnice, če že ne hranilno-kreditne in izterjevalske službe.

Skratka, varčevanje na nepravih koncih dobiva epske razsežnosti, o čemer nazorno pričajo obljube o pomoči septembrskim poplavljencem: Pahorjeve varuhe interventnih skladov je gobec-radodarnost do pol milijona prizadetih Slovencev doslej stala 0,0 evra, medtem ko so Rdeči križ, Karitas, zamejski rojaki iz Avstrije in domači estradniki na dobrodelnih prireditvah zbrali skoraj toliko, kot smo Ivanu Zidarju odšteli za tristo metrov preplačanih slovenskih avtocest. A pri nenačrtovanih izdatkih je stiskaštvo države pač najlaže opravičevati, zlasti še če pristojni organi čakajo na priliv iz finančnih rezerv EU. Malo težje je razložiti, zakaj državljanu Megliču, ki bi ga po zaslugi Baričevičevih bulmastifov pred petimi leti skorajda doletela enaka usoda, kot je februarja letos samega doktorja Baričeviča, ni neodvisno sodstvo ob pomoči neoporečnega tožilstva do danes določilo niti centa odškodnine. Pred zakonom smo vsi enaki, a če bi kakšen pinč pomotoma ugriznil v zadnjico, denimo, državljana Mira Senico, ko bi ta pred prebivališčem državljanke Katarine Kresal lezel iz limuzine, bi cucka najbrž pokončali že naslednjo uro, njegovega lastnika/lastnico bi po hitrem postopku finančno, če ne tudi fizično odrli na meh, za povrh pa bi se znalo zgoditi, da bi Sašo Hribar v soboto zvečer na televiziji gostil narodnega junaka, ki je Senico rešil iz pasjih čeljusti.

Še veliko večje dimenzije kot varčevanje dobiva zapravljaštvo kapitanov navrtane slovenske trabakule. 250 milijonov evrov bomo posodili Ircem, ki jim gre dvakrat bolje kot nam, 387 milijonov Grkom, ki po Atenah razbijajo izložbe in prevračajo avtomobile. Bruselj je torej Slovencem poiskal evropsko alternativo za nekdanje nerazvite predele znotraj Jugoslavije. Dodatnih 250 milijonov bo požrl najdražji kos »družinske srebrnine«, parazitska NLB. V zvezi z njo je predprejšnji predsednik nadzornega sveta Anton Žunič pred tedni na TVS dejal, da »se proces odločanja ni dobro odvijal«, če delež slabih (neizterljivih) kreditov v naložbah banke res presega tri odstotke.

Če jeguljasto izjavo bankirskega muzlarja, ki je Marjanu Kramarju v individualni pogodbi priznal pravico do milijona evrov odpravnine, prevedemo v normalen občevalni jezik, ugotovimo približno naslednje: kreditni odbor NLB, o katerem ne sme nepoklicana raja vedeti ničesar, je na podlagi neznano kakšnih kriterijev dodeljeval raznim Boškotom, Binetom, Hildam in Simonam posojila v neznano kolikšnih zneskih, danes pa naj bi že bilo jasno, da bo treba čez najmanj desetino lahkomiselno odobrenih investicij narediti križ. Če se motim, naj mi guverner BS Marko Kranjec nalije čistega vina. A ga ne bo, saj tudi on kot generalni nadzornik ni ukrepal, kadar in kakor bi moral.

Podpiram praznični poziv ljudstvu, naj stisne roke v pesti. Tipov, ki bi si zaslužili morilski kroše v slogu gospoda Zavca, je že za en Jankovićev stadion.