Veleposlanica je sicer tudi sestra pokojnega predsednika države Janeza Drnovška. Sporazum je podpisala, ker jo je za to zadolžila država in je to njena služba. Osebno pa Acti nasprotuje in pravi: "Čisto enostavno nisem povezala sporazuma, za katerega podpis me je pooblastila vlada, s tistim sporazumom, ki po mojem državljanskem prepričanju omejuje in jemlje svobodo delovanja na največjem in najpomembnejšem omrežju v zgodovini človeštva in tako omejuje predvsem prihodnost generacije naših otrok."
Privoščila sem si obdobje državljanske brezskrbnosti, za nekaj časa sem se odklopila od medijskih poročanj iz Slovenije, piše, zdaj pa nanjo "dežujejo vprašanja v večji meri prijaznih in nekoliko zaprepaščenih ljudi, ki ne razumejo, kaj mi je bilo, da sem podpisala državi in državljanom škodljiv sporazum."
Počitek sem potrebovala, nadaljuje, še naprej si s težavo nabira energijo za naporno delo, kjer ji krčijo sredstva in sodelavce. "Manj denarja in manj ljudi za več dela. In potem spregledaš, kaj v resnici podpisuješ. In se naslednje jutro zbudiš s težo neskončne lahkosti nekega podpisa."
Protestira pa proti očitkom, da je na svojo roko in na skrivaj v Tokiu nekaj podpisala. O pristopu je odločala slovenska vlada in odbor za EU zadeve slovenskega parlamenta, se brani. "Slovenski mediji takrat to odločitev niso demonizirali v isti meri in na isti način, kot zdaj demonizirajo moj podpis."
Naj bo moj primer v opozorilo, kako hitro lahko delamo napake, če pri tem popustimo. In če drugega ne, potem zelo slabo spimo, zaključuje Helena Drnovšek Zorko.