Le še nekaj dni nas loči od prvega bronastega kipa Janeza Drnovška v Sloveniji. Čeprav njegovi postavitvi v spominskem parku v centru Zagorja 8. avgusta že od vsega začetka najbolj nasprotujejo pokojnikovi svojci, saj so prepričani, da je to v nasprotju z njegovim duhom, pri njihovih prizadevanjih pa jih je podprl tudi predsednik države Danilo Türk, se na občini Zagorje niso pustili motiti. »Čutim, da mu pripada«, je prepričan župan Zagorja Matjaž Švagan, ki je ustvarjanje kipa zaupal kiparju in risarju Mirsadu Begiću, v teh dneh zagotovo enemu izmed najbolj vznemirjenih udeležencev zgodbe o postavitvi spomenika pokojnemu predsedniku.
Zaradi nesoglasij in nasprotovanj je bila odločitev za izdelavo kipa Janeza Drnovška sprejeta zadnji hip. Sredstva zanj naj bi po besedah župana Matjaža Švagana prispevali sponzorji; nekateri med njimi želijo ostati anonimni. Čeprav je kipar Mirsad Begić kip dokončal že v začetku julija, ogled ni mogoč, saj so ga že odpeljali v sušilnico, kjer bo ostal do zahtevnega vlitja v bron v livarski delavnici Boruta Kamška. »Če se ponesreči, je treba začeti znova«, pravi Begič, ki je doslej ustvaril številne zanimive kiparske stvaritve, med njimi stranska vrata ljubljanske stolnice, kjer so upodobljeni slovenski škofi 20. stol., v Slovenj Gradcu je naredil spomenik slikarju Jožetu Tisnikarju, v Komendi Petru Pavlu Glavarju in v Ljubljani spominski relief Žigi Zoisu, za svoje delo pa je doslej poleg Župančičeve nagrade prejel nagrado Prešernovega sklada za ciklus Ohraniti sanje.Slovenska posebnost
Tudi ustvarjenih skic ni mogoče videti, saj jih je Begić uničil, deloma zaradi napetih odnosov med občino in družino. »Ob skicah sem ustvaril zapise, ki bi jih lahko morda kdo v tem napetem položaju napačno razumel,« pravi. Tako kot je za Matjaža Švagana, za katerega je bil Drnovšek vizionar, s svojo umirjenostjo in dobrim poznavanjem napetih razmer naj bi mu celo kot edinemu slovenskemu politiku uspelo preprečiti večje število žrtev v osamosvojitveni vojni ter še ostrejši vojaški napad, je tudi kiparja Mirsada Begića pri ustvarjanju kipa vodila misel, da Drnovšek sodi v širšo slovensko dediščino: »Prav zato se mora ta kamenček, ta slovenska posebnost dostojno umestiti v mozaik države, in nihče nima pravice, da to prepreči. Družba, ki ni sposobna tega zabeležiti, je obsojena na izginotje.« Tako zanimiva osebnost, kot je bil po Begovićevem mnenju Drnovšek, naj bi si zaslužila dostojanstven in skromen spomenik ne le v rojstnem kraju, temveč tudi v Ljubljani in drugod po Evropi.
Umetnikova želja se je skoraj že začela uresničevati v prvih tednih po Drnovškovi smrti. Takrat so v številnih slovenskih mestih, med njimi v Ljubljani in Mariboru, vzniknile pobude številnih posameznikov in politikov, med katerimi izstopa zlasti mariborski župan Franc Kangler, da bi poimenovali ulice, avenije in parke po pokojnem predsedniku, a so potem, ko sta Drnovškova otroka Jaša Drnovšek in Nana Forte skupaj z njuno teto, Drnovškovo sestro Heleno Zorko Drnovšek, v javnem pismu predsedniku države Danilu Türku opozorila, da bi bila nenadzorovana uporaba njegovega imena ali postavljanje spomenikov neprimerno početje, kmalu poniknile. Celo ljubljanski župan Zoran Janković, ki je v ta namen kmalu po Drnovškovi smrti sklical tiskovno konferenco, na kateri je povedal, da so prejeli že več kot 150 predlogov, pa tudi pismi Drnovškovih otrok, je soglašal s pozivom predsednika republike Danila Türka k premišljeni uporabi imena bivšega predsednika republike ter napovedal, da se bodo pred končno odločitvijo še posvetovali z obema otrokoma.
