Najprej je treba reči, da ministra večkrat ne jemljejo resno – tudi zato ne, ker je v svojih srednjih možatih letih videti kot pubertetnik in ker ima od rojstva na obrazu nasmešek tudi takrat, ko govori zelo resne in argumentirane stvari. Tu se ne da nič pomagati.
Drugič bi veljalo opozoriti, da minister Lahovnik, ne vem zakaj, ni dal izdelati medicinske ekspertize direktorjev, ki očitno ne slišijo dobro in slabo vidijo. Kadrovsko-akreditacijski svet bi pa tudi lahko ob kadrovskih predlogih in mnenjih vse takšne iz kandidatur izločil, še zlasti če je med njimi kdo, ki ni dovolj pismen. Ko smo zmagali na volitvah, smo rekli, da bomo na visoke položaje imenovali le takšne, ki obvladajo vsaj pogovorno slovenščino (ne nujno tudi dvojine!), ki znajo računati do sto in ki jim gre za stvar in ne za denar. Lahovnik se sprašuje, kako je lahko nekdo menedžer velikega podjetja, če ne razume preprostega sklepa vlade! Kot kaže praksa, je to zelo mogoče.Predsednik uprave Ljubljanske banke Draško Veselinovič je tako ali drugače veljal za našega človeka. Dali smo mu možnost, da postane prvi državni bankir ne glede na razpis, ki ga ni bilo, smo pa pričakovali, da bo svojo plačo vsaj simbolično znižal; da bodo proletariat na cesti in upokojenci rekli, da je zdaj vse drugače, ne pa tako, kot je bilo pod prejšnjo vlado. Recimo, mi smo hoteli, da ima Veselinovič le trikratnik plače predsednika vlade, ki sicer ni nobeno merilo, ampak glede na to, da kave in sokove plačuje iz svojega žepa, je tako rekoč na meji socialnega zloma. Nekateri drugi direktorji so nas poslušali in si plače znižali od pet do deset odstotkov, kar sicer ni velika stvar za človeštvo, za našo simboliko, od katere je tudi treba živeti, pa je to veliko. Če nekomu, ki ima veliko, vzameš malo, ima velike probleme; če nekomu, ki ima malo, vzameš veliko, je pa to nujni državljanski prispevek k stabilizaciji razmer. Tako se svet vrti.
Potem je Veselinovič skoraj tri mesece o svoji plači molčal, nato je rekel, da si je ne bo znižal, ker NLB ni v večinski državni lasti. Ko so ga v naši koaliciji poklicali, so mu rekli: a si v državni lasti ali nisi? Če nisi, bo problem, če si, ga pa ne bo, in Veselinovič je priznal. Če bi mu rekli, da je Zemlja ploščata, bi pod našimi argumentiranimi pritiski tudi priznal. Zdaj si bo menda plačo znižal na ušivih 13 tisoč evrov.Končal se je tudi teden komedije, žlahtnega gledališkega žanra. Menda so zmagali tisti, ki smo se jim najbolj smejali; pa ne bo povsem držalo. Pred dnevi je opozicija v parlamentu, na primer, protestirala, ker ne sme govoriti o neki izjavi Iva Vajgla v Beogradu, in se pri tem sklicevala na besedico »parlamentarizem«, kar naj bi pomenilo, da lahko govoriš, če hočeš. To je bilo bolj smešno od najbolj smešne komedije! No, da pometem še malo pred našim pragom, je bilo kaj smešnega videti tudi na kongresu nam drage vladajoče stranke SD v mariborskem teatru! Igor Lukšič, sicer intelektualec na začasnem delu v politiki, je bil po kongresu zelo besen, ker ni bil izvoljen za podpredsednika že v četrto prenovljene stranke. Če ni bilo že petič. Bil je prepričan, da so delegati izvolili povprečne kandidate in da se stranka tako približuje bolj ruralnemu delu volilnega telesa. Lukšič je ravnal nepolitično, kajti v politiki je čisto vseeno, ali te volijo alkoholiki, oni na igli, kmetje po značaju, lopovi, drugi zasvojenci in čudaki – samo da je večina. Res pa je, da je Lukšič tri dni po kongresu svoje prvotne žolčne izjave zelo omilil, ker mu je menda novi predsednik stranke Borut Pahor na kratko na štiri oči razložil, kako in kaj, in ker Lukšič dobro sliši, je dobil odvezo. In bo ostal njegov minister.Smo pa na kongresu nam ljube stranke spremenili simbole. Najprej sta v preteklosti odpadla srp in kladivo, ker se za novodobno politično elito ne spodobi, da bi se ponašala s proletarskimi simboli in ker bi to ožilo naše volilno telo. Potem smo se zdaj odpovedali lipovemu listu in krvavečemu srcu in imamo na rdeči podlagi samo še črki SD. Sovražniki in nasprotniki so nam sicer očitali, da nam iz leta v leto kaj odpade, čeprav je res le to, da smo se tako in drugače prečistili in očistili. Od srca pa se nismo poslovili zato, ker smo brezsrčni, ampak ker nismo kardiologi.
Mogoče je bilo malo nerodno le to, da je naš teatrski mariborski kongres del medijev namesto po vsebini spremljal po prehrani in obloženih mizah. A če si lačen, ne moreš jasno misliti. Pa še generalni tajnik naše SD Uroš Jauševec je malo ponesrečeno izjavil, da je v stranko prišel z eno obleko in sedemdesetimi kilogrami, danes pa ima devetdeset kilogramov in tri obleke. Takoj smo slišali pripombe, da je SD stranka, ki se redi na račun revežev, v resnici pa je prav Jauševec dokaz, da nam tudi recesija ne more do živega. In tudi kilogrami prvega Pahorjevega kadrovika niso razlog, da si človek kljub temu ne bi mogel zategniti pasu – pač na prvi luknjici, drugi pa na deveti.
Posebno všeč pa mi je predlog nekega člana zveze borcev, ki je predlagal, da bi konec vojne na naših tleh malo prestavili. V tem primeru bi bili oni povojni poboji del legalnih vojaških operacij. Prav bi bilo, da bi ga uslišali in tako iz umorov naredili herojska dejanja.P. S.: Žarko Petan je ob osemdesetletnici spet nekajkrat ponovil svoj kriminalizirani aforizem, da piše zato, ker s peresom ne more streljati! Očitno je pozabil, da smo spet na oblasti.
