Dr. Saša Zagorc: Zaradi odvzema mandata se lahko Janša pritoži na Ustavno sodišče

Profesorja Zagorca smo vprašali, kakšne so pravne možnosti Janeza Janše po izglasovanem odvzemu mandata, v kolikor so mu ga sploh odvzeli, v državnem zboru. Je možna direktna ustavna pritožba ali se mora najprej pritožiti na upravno sodišče? Kako lahko izpodbija sklep o prenehanju mandata, če ga DZ sploh ni izglasoval, kot opozarjajo nekateri nekdanji ustavni sodniki? Prejšnji teden so namreč na to opozorili nekdanji ustavni sodniki dr. Tone Jerovšek, dr. Lovro Šturm in Matevž Krivic. Odgovor dr. Saše Zagorca objavljamo v nadaljevanju:

1. Postopek sodnega varstva v primeru prenehanja poslanskega mandata ni izrecno urejen. Na prvi pogled bi lahko bil na voljo tudi ti. ustavni upravni spor (pravna podlaga: 157/2 čl. URS in 4. člen ZUS-1) pred Upravnim sodiščem, kar bi pomenilo, da mora pritožnik najprej izčrpati to pravno sredstvo in šele nato lahko vloži ustavno pritožbo. 

Sam menim, da je sedaj na voljo le še ustavna pritožba. Ustavni upravni spor je namreč namenjen preverjanju zakonitosti ravnanj, ne pa takrat, ko stranka uveljavlja zgolj neustavnost ravnanja (predvidevam, da stranka ne bo uveljavljala samo argumenta, da je bil 9. člen ZPos napačno uporabljen v konkretnem primeru, temveč da je 9. člen ZPos neustaven). Dva podporna argumenta dosedanjemu stališču sta v razlagi po analogiji in v sistematični razlagi razmerja med državnimi organi. Prvi, da je po analogiji s sodnim varstvom v primeru potrjevanja poslanskega mandata lahko pristojno le ustavno sodišče. In drugi, da bi šlo za institucionalno neravnotežje, če bi o obstoju mandata člana zakonodajne veje oblasti odločalo upravno sodišče in ne najvišje sodišče tretje veje oblasti.

2. Kar se tiče odločanja DZ in sprejemanja relevantnih sklepov nisem prepričan, da je tako enoznačno, kot so vam predstavili omenjeni pravniki. S tem ne trdim, da imajo narobe ali prav. Hočem le povedati, da je treba preigrati vse možne razlage dogajanja. Nesporno je, da o ugotovitvi, da obstajajo razlogi za prenehanje poslanskega mandata poslanci DZ niso izrecno glasovali (1. razlaga). Treba je upoštevati še razlago, ali se s tem, ko DZ odloča, ali bo "ohranil" poslanski mandat, dejansko hkrati ugotovi, da obstaja razlog za prenehanje poslanskega mandata (2. razlaga) in da s tem, ko omenjeni sklep ni izglasovan, šteje, da je Državni zbor zgolj ugotovil prenehanje poslanskega mandata. Takšen pristop ima svojo  logiko, saj ni mogoče najprej sprejeti ugotovitvenega sklepa, da je poslancu prenehal mandat, potem pa mu ga z drugim glasovanjem "podaljšati". Ali je druga razlaga nezadostna za sklepanje, da je DZ izglasoval, da poslancu mandat preneha, vam ne morem reči z gotovostjo. Vprašanje pred pristojnim sodiščem torej bo, ali je omenjena druga razlaga zaradi postopkovnih pomanjkljivosti takšna, da pretirano posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Ključno bo torej, ali bo pristojno sodišče štelo, da se mora o tako pomembni zadevi, kot je prenehanje mandata, izrecno glasovati ali pa zadošča že posredno ugotavljanje prenehanja mandata.

Ena od možnih boljših rešitev za postopanje v podobnih situacijah v bodoče, ko je na dnevnem redu "ohranitev" poslanskega mandata, da DZ najprej sprejme ugotovi, da obstojijo razlogi za prenehanje mandata, vendar ta sklep začne učinkovati šele, če drugo glasovanje o "ohranitvi" mandata ni uspešno.