Dr. Ivanu Urbančiču v zadnje slovo

Vsa razmišljanja o dr. Ivanu Urbančiču, enem izmed najbolj zapostavljenih slovenskih intelektualcev, od katerega so se njegovi bližnji, prijatelji, življenjski in miselni sopotniki poslovili 12. avgusta na viškem pokopališču v Ljubljani, se lahko zlijejo v eno. Odšel je spoštovanja, časti vredni mož, cenjeni mislec in kritični intelektualec, tako dragocen za demokratizacijo slovenske družbe in slovensko osamosvojitev.

Analitik vseh dogodkov

 »Izredno sem ga spoštoval in cenil,« so besede dr. Lovra Šturma, predsednika Zbora za republiko, namenjene dr. Urbančiču, s katerim sta se spoznala v času Nove revije ter nadaljevala sodelovanje pri Zboru za republiko: »Zelo pazljivo sem prisluhnil njegovim analizam. Bil je eden prvih, ki je povedal analizo vseh dogodkov, ki so se dogajali za Slovenijo in širše.«

Ob tem je prav, da s pesnikom Nikom Grafenauerjem, nekdanjim glavnim urednikom Nove revije, čigar štiri pesmi (Življenje, Nič, Krik in Duša) so bile deklamacije na pogrebni slovesnosti, spomnimo na 57. številko Nove revije v letu 1987, v kateri je dr. Ivan Urbančič v družbi drugih slovenskih intelektualcev presojal politične, kulturne, gospodarske razmere v tedanji skupni državi ter delil mnenje, da Slovenci v njej drvimo v pogubo: »Objavljen Slovenski nacionalni program je takrat ne le na Slovenskem, pač pa v vsej nekdanji Jugoslaviji spodbudil žolčne odzive in politične napade na avtorje in urednika te številke. Kot glavni urednik nisem vedel, kdaj bo pome prišla policija.«

»Kaj hočemo Slovenci s seboj kot narodom?«

Takole se je v svojem prispevku v izjemno odmevni 57. številki Nove revije spraševal Urbančič: »Zakaj naj se Slovenci kot narod zavzemamo v današnji Jugoslaviji? Ali za unitarizacijo Jugoslavije in našo ukinitev kot Slovencev? Ali za našo odcepitev in torej za razkosanje Jugoslavije? Ali za ohranitev federacije in njeno spremembo – in v kakšni smeri? Toda še prvotnejše, zares prvo in edinstveno vprašanje vseh vprašanj Slovencev kot naroda je, kaj hočemo Slovenci s seboj kot narodom?«

»Gre za vprašanje, ki še danes visi nad našimi glavami v zraku in vsi skupaj še vedno iščemo odgovor nanj,« meni Niko Grafenauer, ki je v najinem pogovoru o dr. Ivanu Urbančiču dejal, da naj omenimo, da sta ga v tem letu zapustila dva odlična prijatelja, polega izjemnega slikarja Janeza Bernika zdaj še izjemni filozof Ivan Urbančič: »Klicali smo ga Ivo, sam pa se je pod tekste podpisoval kot Ivan Urbančič.«

Živahna dejavnost vrhunskega misleca

Prvo srečanja Grafenauerja z dr. Urbančičem je bilo v uredništvu Perspektiv v prvi polovici 70. let minulega stoletja, nato sta se po njihovi ukinitvi v letu 1974 še naprej srečevala v krogu sodelavcev Problemov. Najtesneje sta bila povezana v času Nove revije, pri kateri je bil Grafenauer glavni urednik, Urbančič pa stalni sodelavec ter član upravnega odbora revije, v okviru katere je delovala še založba z istim imenom – ta je izdajala mesečnik Ampak – in klub Nove revije.

 »Vse to je pripomoglo k zelo živahni dejavnosti vseh, ki so tvorili duhovni gremi,« se spominja Grafenauer. »V njem so bili zelo izraziti filozofi, Tine Hribar, Ivo Urbančič in nekaj kasneje precej mlajši Dean Komel. Urbančič se je v filozofskem mišljenju uveljavil kot vrhunski mislec na področju hermenevtike, fenomenologije in filozofije mišljenja. Kot filozof se je upiral in hkrati konotativno dematiziral filozofske pojme predvsem treh nemških mislecev Husserla, Heideggra in Nietzscheja. Izdal je več knjig, med njimi jih je nekaj, ki že s svojim naslovom dovolj jasno označujejo ‘metier’ njegovega premišljevanja – Evropski nihilizem (1971), Kartuzijanske meditacije (1974), Leninova »filozofija« ali o imperializmu (1971), Uvod v vprašanje naroda (1981) Zaratustrovo izročilo I. in II. (1993 in 1996.)«

Temeljit in strasten sogovornik

Med ustanavljanjem Nove revije, v kasnejših debatah o 57. številki, na sestankih uredništva, ki so se včasih zavlekli v pozne nočne ure, na pogovorih o Urbančičevih knjigah, izdanih pri  Slovenski matici, se je z njim spoznal pisatelj Drago Jančar. A pripominja, da v tej bližini ni bilo skoraj nič osebnega, če sploh kaj, je pa bilo z njegove strani prisotno občudovanje Urbančičeve konsekventnosti tudi takrat, kadar se z njim ni strinjal.

»Filozofska in družbena vprašanja je v svojih knjigah, pa tudi v novorevijaških razpravah, zmeraj gnal do konca, tudi do prepira, če je bilo potrebno,« se spominja Jančar. »V pogovoru ga ni bilo težko spraviti do polemike: kadar je razvijal neko svojo misel, pa naj je šlo za politiko, nacijo ali religijo, je ta sicer umirjeni mož začel vpiti, skorajda s falzetom; človek, ki ga ne bi poznal, bi včasih mislil, da ga je obsedlo kakšno nietzschejansko besnilo. Bil je temeljit in strasten sogovornik, a nikoli ga nisem slišal govoriti ad personam, v debato ga je vselej potegnilo, kadar se je razpravljalo ad rem.«

»Pogrešal ga bom …«

Velja vedeti, kot poudarja Jančar, da je bil Urbančič že v osemdesetih letih skrajno kritičen do režima in prepričan o tem, da je komunistični sistem epohalna zabloda, vendar takrat še ni verjel, da se bo kdaj sploh sesul: »Spomnim se nekega najinega sprehoda po Rožni dolini, ko je rekel, da tega ne bomo dočakali, ljudje verjamejo v iluzijo socialne pravičnosti, verjamejo tudi lažem o samoupravljanju. No, to smo dočakali, a konec devetdesetih mi je v nekem pogovoru razvijal – zame, vernika demokracije – heretično misel, da morda demokracija nikakor ni tako popoln sistem, kot smo mislili.«

Jančar pravi, da je Urbančič v svojih zadnjih pisanjih podvomil tudi o visokem mnenju Slovencev o kulturi in njenem pomenu zanje: » To je bil zanj prešibek temelj za dolgoročni obstoj, nacija bi morala stati na globljih filozofskih fundamentih, je menil. Vsako stvar je znal postaviti pod vprašaj, to pa ne pomeni, da se mu ni zdelo smiselno delovati in pisati za reči, ki kulturno osmišljajo družbeno in posameznikovo bivanje. Kdor bo nekoč bral njegove knjige, ne bo mogel vedeti, da je bil ob vseh razglabljanjih o evropskem nihilizmu pravzaprav človek, ki se je v svojem javnem delovanju izpostavljal ne samo proti, ampak tudi za.«

V odločnih, a tudi že obupnih poskusih svojega prijatelja Pučnika, da bi naredil družbo boljšo, je Urbančič, kot trdi Jančar, »vsekakor videl globok življenjski, ne vem pa, ali tudi poslednji filozofski smisel tega prizadevanja. Brala sva drug drugega, a jaz nisem imel dovolj znanja in volje, da bi se scela spustil v njegove filozofske labirinte, on pa ne dovolj občutka za literaturo, ki ni zgolj mišljenje, ampak predvsem pesništvo. Pogrešal ga bom, enega najbolj izvirnih in zanimivih ljudi, kar sem jih srečal.«

Zahteven, kompleksen, radikalen

Za filologa in pesnika dr. Braneta Senegačnika je bil dr. Ivo Urbančič nepopustljivo samosvoj mislec: »Zahteven, kompleksen in predvsem radikalen. Vse to se zrcali tudi v ‘idiosinkratičnem’ jeziku njegove filozofije, jeziku, ki je zavestno poseben, samo njegov in neponovljiv.«

V kakšnih površinskih zadevah se mu je zdel Urbančič, kot je že omenil pisatelj Jančar, prehiter ali, če vzamemo v zakup, da je vsak izmed nas vsaj malo otrok svojega časa, celo klišejski, kar pa pri Urbančiču, tako Senegačnik, res ni bilo odločilno, saj mu je šlo za najgloblja vprašanja: »Zelo preprosto povedano ga je zanimalo to, kaj so svet, človek in resnica v bistvu, ne samo na površini, pri kateri se zaustavljata znanost in ideologija.«

Čutenje človeške dobrohotnosti

Senegačnik se sprašuje, ali sploh kdo drug »s tolikšno prizadetostjo opozarja na težave, ki nam jih prinaša ujetost našega mišljenja v znanstvene predstave o samem sebi, naravi in svetu, naša nesposobnost misliti tisto, kar je širše od obzorja znanosti in dosega tehnike. V tem težkem, vse bolj samotnem spraševanju je gorel. Obenem se je povsem jasno zavzel za uveljavitev resnice zoper komunistično ideologijo v družbi, za slovensko samostojnost in demokracijo, in to v časih, ko je bilo to tvegano.«

Brane Senegačnik se spominja, da je bila polemika, ki jo je nekoč imel z Urbančičem, globoko smiselna in osredotočena na bistvo in se je iztekla v spoštljiv pogovor ob njunih občasnih srečanjih: »Bil je živahen, izredno pozoren in odprt sogovornik. Pravi filozof. Takšna pozornost mi je seveda veliko pomenila, še posebej ker sem v njegovih besedah in opozorilih na ideologe v demokratični koži čutil tudi človeško dobrohotnost.«

Živeti svojo misel

Pisatelj  in urednik Mitja Čander se je s filozofom dr. Ivanom Urbančičem, ki mu je bil zaradi zavzemanja za demokracijo, za pluralnost slovenske družbe, predvsem pa zaradi njegove res iskrene želje, da bi živeli v sproščenem, svobodnem prostoru, za vzor: »Bil je zelo prijeten, srčen človek, nasmejan, iskriv sogovornik, brez gneva nad razvojem dogodkov in izjemno zavezan filozofskemu zarisu.«

Nihilizem, ki ga pri njem tako poudarjajo, je bi po mnenju Mitje Čandra bolj gesta upora, drža za razbijanje tedaj obče veljavnih mitov: »Filozofiji je bil izrazito zavezan, zato se je z njo ves čas ukvarjal. Nikakor ga ni zanimala le kot veda v družbenem kontekstu, temveč v njeni bazični biti. Lahko bi dejali, da je bila pri Urbančiču prisotna celo idealistična filozofska zavezanost. Gre za človeka, ki se dnevno ukvarja s filozofskimi vprašanji in živi svojo misel.«

Poklon mislecu

Ob izgubi Urbančiča, ki je vedno ubiral individualno pot in se kot filozof v najčistejšem smislu besede ukvarjal z zgodovino slovenske filozofije, jo pripeljal do sodobnih tokov, kot je fenomenologija, ter dal vedeti, da Slovenci nismo od včeraj, se po mnenju Čandra siromaši intelektualni prostor: »Čas, v katerem je deloval Urbančič, je bil zame zelo dragocen, saj je pripadal delu zgodovine, ki se počasi nehuje. Prav zato me je toliko bolj pretresla vest o njegovi smrti. Kot da se izgublja čas izrazite intelektualne zavezanosti pluralizaciji, demokratizaciji, kot da izginja nekdanji svet, v katerem smo si bili lahko različni, vendar smo delovali skupaj glede temeljnih življenjskih postulatov in dejansko dosegli spremembe.«

Tudi za publicistko dr. Manco Košir, nekdanjo sodelavko Nove revije, je bil dr. Urbančič precizen mislec, tvorec fenomenologije v Sloveniji: »Njegova razmišljanja ob osamosvajanju so bila ostra in jasna. Bil je zavezan resnici in svobodi in dragocen kritik današnjega ničnega sveta. Osebno sem mu hvaležna za pogovore, ki so mi dali misliti. Mišljenje kot mišljenje se klanja dr. Ivanu Urbančiču.«

Upor proti marksizmu

Pogrebnih slovesnosti sta se udeležila dr. Spomenka Hribar in njen mož dr. Tine Hribar, ki sta prijateljevala z dr. Ivanom Urbančičem skozi desetletja. V pogovoru je dr. Tine Hribar omeni, da je znal Urbančič, ki je bil ustvarjalen do leta 2010, ko je izšlo njegovo zadnje delo Zgodovina nihilizma, predstaviti filozofijo na zanimiv način, zato so k njemu zahajale različne generacije filozofov, žal pa zaradi ideoloških razlogov in sporov s tedanjim profesorjem dr. Borisom Ziherlom (veljal je za uradnega marksista, op. p.) ni mogel poučevati na univerzi.

Najbolj tesne prijateljske stike, kot prizna Hribar, je imel Urbančič z dr. Jožetom Pučnikom, seveda tudi zaradi njunega skupnega druženja vse iz otroških dni, saj sta bila oba iz iste vasi. Druženje Urbančiča in zakoncev Hribar sega v šestdeseta leta, ko je bila zapovedana marksistična misel; z univerze je bil pred tem odstranjen najpomembnejši slovenski predvojni filozof dr. France Veber, filozofija pa do začetka šestdesetih let prepovedana kot študijska veda: »Urbančič je bil takrat prvi, ki je resno, ne samo preučeval, temveč širil pravo filozofijo Nietzscheja. Ker je bil desetletje starejši, je imel več pregleda, zaradi medvojnega življenja na Štajerskem je dobro znal nemščino in jo tekoče govoril. Tako je že konec šestdesetih let začel prevajati vse moderne nemške filozofe, med njimi Heideggra, Husserla … V glavnem je seveda prevajal Nietzscheja.«

Kot je še omenil Hribar, je v njunih druženjih izstopalo sodelovanje na filozofskem področju, oba sta bila člana glavnega odbora pri Slovenski matici, skupaj so postavili tudi filozofsko zbirko: »Imela sva različna kritična stališča, različna mnenja, ki sem jih tako kot Urbančič predstavil v okviru Nove revije, kljub temu smo bili več kot pol stoletja prijatelji ter družinsko povezani, ne glede na razlike.«

Filozofsko dosledna osamitev

Slavnostni govornik na pogrebu in filozof dr. Dean Komel je v pogovoru za tednik Reporter poudaril, da je bil dr. Ivan Urbančič eden ključnih nosilcev hermenevtične in fenomenološke misli, ne le v Sloveniji, pač pa tudi širom po Evropi.

Komelu se zdi pomembno, da je Urbančič znal svoje razmisleke, ki zadevajo svetovno zgodovinsko situacijo človeštva, prenesti v konkretni slovenski prostor, v njegova politična dogajanja: »V zvezi s tem je treba reči, da se brez njegovih premislekov vse od 70. let naprej ter brez njegove konkretne dejavnosti tudi slovenska osamosvojitev in demokratizacija ne bi izšla, tako kot se je. Treba je še poudariti, da je bil zelo kritičen do poosamosvojitvenih procesov v Sloveniji, ki po njegovem mnenju, pač niso dosegli ravni pričakovanja, ki jo je sprožila sama osamosvojitev in demokratizacija.«

Ob tem velja navesti tudi manj znane razloge, zaradi katerih je dr. Ivan Urbančič v zadnjih letih pristal na osamitev. Po eni strani naj bi bilo to, kot pripominja Komel, značilnost filozofov, ker želijo zavračati vsaka zunanja priznanja, del razlogov je lahko v tem, da za časa življenja sploh ni prejel relevantnih družbenih priznanj in je bil tako eden izmed najbolj zapostavljenih intelektualcev na Slovenskem: »Ta njegova osamitev je bila filozofsko dosledna.« 

 

BIOGRAFIJA

Dr. Ivan Urbančič se je rodil 12. novembra 1930 v Robiču, od koder se je njegova družina pod fašizmom preselila najprej v Bistrico pri Bitoli (Makedonija), nato leta 1937 v Črešnjevec pri Slovenski Bistrici, kjer je začel prijateljevati z dr. Jožetom Pučnikom, s katerim sta postala življenjska prijatelja. Po končani tehniški srednji šoli v Kranju ter enoletnem poslušanju predavanj iz komunikacijske tehnologije v Beogradu se je na Pučnikovo pobudo leta 1960 vpisal na študij filozofije na ljubljanski univerzi ter leta 1970 doktoriral na zagrebški univerzi. V tem času se je dodatno izobraževal na dunajski univerzi, kasneje v Kölnu. Zaradi njegovih kritik, usmerjenih v tedanji komunistični režim, mu je bilo onemogočeno pedagoško delo na univerzi, in tako se je zaposlil na Inštitutu za sociologijo in filozofijo UL. Kasneje je bil urednik Slovenske matice in med ustanovitelji Nove revije. Bil je soavtor Prispevkov za slovenski nacionalni program, leta 1989 med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze (SDZ) ter leta 2004 soustanovitelj Zbora za republiko.

Dr. Ivan Urbančič v intervjuju za revijo Mag leta (25/1995)

»Reči moramo: gospodje, če želite antifašizem, potem morate sprejeti tudi antikomunizem. Kajti to so stvari, ki imajo skupni imenovalec, to je konflikt, ki me ne zanima. To ni moj konflikt. In če mene, ker jim povem, da so totalitaristi, razglasijo za fašista, potem jim ne bom več nasedal.«

»In čas je, da vprašamo gospode, ali mislijo še kar naprej zganjati restavracijsko komunistično histerijo in ali se ne bomo začeli že enkrat obnašati normalno. In jim povedali, da lahko vsa svoja leva stališča politično normalno zastopajo, samo izzivati naj nehajo.«

»Ljudstvo je o dosedanjem stanju sveta in življenja premalo poučeno, premalo izobraženo. Morda niti ni premalo izobraženo, temveč enostavno pušča te stvari vnemar. In ta vnemarnost lahko pripelje do čudnih stanj. Ker so potem ljudje zelo vodljivi in so odvisni od trenutnih političnih razmer in trenutnih simpatij do neke osebe. Kučan je tak primer.«

V intervjuju za Mag (4/2003):

 »Jože Pučnik je bil izrazito notranje konsistentna, pokončna osebnost, ni dovolil vplivati nase, nikdar se ni pustil podkupiti za osebne interese, pridobiti za pragmatične zadeve, če te, kot je on razumel, niso bile v interesu ljudstva in demokracije, za katero mu je šlo.«